Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet, kdo premišlja o njegovem rodu? Kajti bil je odrezan iz dežele živih, zadet zaradi prestopka mojega ljudstva. (Iz 52,8)Dežela smrtnih senc je okrog nas in v nas. Nosimo jo v sebi in dihamo vanjo. Ovita je v meglice, ki se po dežju parijo iz gozdnih bran in vlečejo nad zamolklimi gladinami voda. Ovija jo težka zavesa mrtvaškega žameta, katerega gube mehčajo kamnite robove in ogrevajo hladne stene zadnje sobe našega sveta.
Končne postaje. Naše prestopne točke.
Od tu naprej se pot spremeni v prostor in čas v večnost. Dimenzije so spet združene v tistem, kar so nekoč že bile, torej nič. Spet smo na začetku. Nečesa.
Gospoda niso hoteli razumeti. Uporabili so ga za svoje "plemenite" cilje, tako, kot bi ga tudi danes. Zedinili so se, da je bolje, da umre en človek za ljudstvo; kot, da bi sicer vsi pomrli. ni jim prišlo na pamet, da bi ga pustili živeti.
Lepe, večne in lažne parole o plemenitem umiranju. V umiranju ni plemenitosti. Plemenitost je morda lahko v življenju, v smrti ne. Umiranje je zadnja stiska, ki jo dočakamo. Ne pa tudi preživimo. Telo je uničeno in življenje iztrgano iz njega. Kaj je tu plemenitega?
Nesmiselno a končno. Zakaj je sploh potrebno? Zajkaj se sploh začne, da se pote mora končati?
Blišč, slava, uspehi, načrti in dosežki, vse gradimo za večno, potem pa tako nizkoten, nepotreben in cenen propad. Telo nas potegne s sabo. V smrt. Kot siamski dvojčki. Ko umre eden mora tudi drugi.
Brez telesa ne moremo.
Vsaj na svetu ne. Tem.
V Gospodu je vse mogoče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar