Dan po prazniku je vedno nekaj posebnega. Pa ne toliko zaradi morebitne slabe vesti, s katero nam duh odgovarja na preobilje hranil in pomanjkanje navdušenja s katerim doživljamo spomin na vstajenje našega Gospoda. Poseben je, ker je pač dan po prazniku, po dnevu pričakovanja in dan pred tistim dnem, ki morda spet ne bo prav nič posebnega ali pa bo zgolj povprečno slab. Poseben je zato, ker se da na ta dan dejansko najbolje preveriti, kaj smo dobili in česa ne. Tako, kot sta takrat to storila učenca, ki sta bila prepričana, da jima ni ostalo prav nič kar bi bilo še vredno vztrajanja in da je najbolje vse pustiti skupaj ter oditi po svoje. Tako pa takrat najbrž nista razmišljala samo ona dva temveč vsi, ki so spremljali Gospoda in se zdaj porazgubljali po krajih iz katerih so prišli. Dan po poroki ženina ni več, izginil je in se spremenil v mladoporočenca, ki to tudi ne bo dolgo, morda še par mesecev potem bo pa le še zakonec in družinski član od katerega pričakujemo, da bo koristil družini in soustvarjal v skupnem okolju.
Praznik je mejnik, ki ga imamo za točko preobrata med starim in novim in na katerega se zanašamo kot na oprijem, ki ga plezalec nujno potrebuje da se lahko potegne nekoliko višje v steni.
Tudi Gospod po vstajenju ni bil več tisti kakor prej. Prej je bil sicer predstojnik skupine, učitelj in voditelj, vendar vseeno le oseba iz mesa in krvi. Nekdo od Judov, ki je zaslovel kot čudodelec in prerok in od katerega so nekateri sicer veliko pričakovali ter drli za njim, drugi pa se zgražali nad ter zahtevali od predstojnikov naj vendar kaj ukrenejo proti temu prekucuhu. Na velikonočno jutro pa se je zgodilo tisto, česar niso pričakovali ne eni in ne drugi. Prišel je preobrat, ki ga gotovo niso predvideli. Prvi, še v šoku zaradi sodbe in grozljive smrti, so bili pahnjeni pred nedoumljivi izziv vstajenja, ki se jim je zdel preveč nor, da bi bil resničen, drugi, v pričakovanju, da bo s prevratniki konec, pa so doumevali, da nekaj le ni tako kot bi moralo biti.
Dan po prazniku je dejansko dan dvoma, dan dojemanja novih dejstev in spraševanja kaj nam to kar smo spet doživeli ali spet ne-doživeli, sploh prinaša. Dan po tem je dan za premislek in ne morda za počitek. Ta praznik je največji izziv, kar jih doživljamo. Pa ne morda takšen, ki nam postreže zgolj s pirhi, šunko in potico, ampak takšen, ki nas lahko ponovno pretrese, poškropi s človeško krvjo izpod biča in pretrganih arterij, spet zapre v temo in pozabo skalnega groba ter postavi pred očitek kako "nespametni in počasni smo v srcu". Dan po tem je dan, ki bi ga lahko izkoristili za ponižnost pred veličino nerazumljivega dogodka, pred brezčasnostjo simbolov, ki so nam ponujeni in majhnostjo vseh drugih dni, ki mu bodo še sledili.
Potem ko se je Jezus učencema razodel je izginil izpred njiju. S tem se jima najbrž ni hotel skriti ampak povedati, da ga fizično ne bo več ob njiju, da je njegova telesna prisotnost zdaj zgodovina in da ga bodo naprej morali iskati zgolj v svojem duhu. Dan po vstajenju je dan, ko se je za vse končalo obdobje resničnosti tega življenja. Dan po tem je čas, da prenehamo verjeti v tisto kar vidimo in zaznavamo. Je čas, ki ga je potrebno razumeti kot oprijem s katerega dojamemo, da je še veliko več tistega kar ne razumemo in ne vidimo, kot tistega kar nam predstavlja svet. Tisti dan se je začel čas zveličavnega upanja v božji odrešenjski načrt, ki se bo končal s ponovnim prihodom in še vedno traja.
Jezus je prišel, da bi nas naučil prav verovati, vstajenje pa je kot matura, ki jo je potrebno narediti, da bi to znali.
Letošnji rok je torej mimo … s pirhi to morda niti nima čisto prave zveze …
Ni komentarjev:
Objavite komentar