ponedeljek, 04. april 2011

Dvomljivcem prav svetovati ali tretje duhovno delo usmiljenja

Kadar gre za ljudi, se rado začne z lažjo. Ta je včasih skoraj nepremagljivo pripravna in rešilna. Prav krotko se prismuklja pod dlan in ponudi, da bi jo sprejeli. Največkrat ljubka in drobcena, na prvi pogled povsem neškodljiva, vendar se hitro redi, nesramno odebeli, postane požrešna in zahteva vse več in več. Na koncu je običajno ne moreš več niti prenašati, tako okorna in težka postane. Ko pa se je vendarle skušaš znebiti, z zobmi, kremplji in široko zadnjico naredi še zadnjo in največjo zgago ter za seboj pusti razdejanje. Pride tiho, kot poraženka in odide v slogu zmagovalke.
Laž je skušnjava, ki zaseje dvom. Dvom je zelo močna sila in postavi duha na prežo. Spravi ga v stanje pripravljenosti in mu ukrade mir. Dvom lahko postane zelo močan, celo močnejši od izkustva stvarnosti. Stvarnost je namreč zunanja in mnogokrat odtujena, dvom pa se udomači v notranjosti kakor maček ob peči. Prede in prede in se ne premakne nikamor, kar vztraja tam in se ne pusti odgnati. Tudi če ga odneseš ali prepodiš, najde pot nazaj in udobno leže na svoje staro mesto.
Kadar gre za Boga, se ne začne z lažjo ampak z zaupanjem. Bog gotovo ne laže. Zakaj neki bi? Tudi zaupa nam. Čemu nam ne bi? Saj nam je vse svoje položil v dlan-, življenje, okolje, svet, upanje, zaupanje in celo dvom. Dvom je ogenj očiščenja, v katerem kalimo svoje zaupanje. Če je zaupanje količkaj vredno, mora premagati dvom.
Zaupanje je lastnost resnice. Kakor agregatno stanje, barva, vonj ali okus. Meri se v vrednosti. Kadar je nekaj res, je vredno zaupanja in kadar ni, pač ni. Vmes ni nič. Vmes je le potrpljenje. Potrpiš, čeprav ne zaupaš in morda celo veš, da ni res. Preprosto obstaneš in kvakaš v mlakuži nezaupanja. Ni veliko vredno, morda je pa bolje od laži.
Najvišjo vrednost ima zaupanje v Boga. Bog te ne bo razočaral. Nikoli.
Kako neki? Saj je vse njegova last, vse živi in umre v njem in se vrača nazaj. Spet k njemu, v tisto kar je njegovo, čeprav tega sploh nikoli ni zapustilo. Mogoče je le podvomilo. Ni dovolj zaupalo. Bog je zaupanje samo. Kako bi mogel razočarati tisto, kar je sam. Če dvomiš, vedi, da ti zaupa. Zaupaj tudi ti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)