Nabor krivic na svetu je neskončen. Priče smo jim vedno in povsod. Pa ne samo priče, dogajajo se tudi nam samim in vsem, ki jih poznamo in to morda prav ta trenutek.
Ali morda kdo pozna koga, ki se mu nikoli ni zgodila krivica? Jaz ne.
Če se torej dogajajo vsem, potem je zanimivo vprašanje, kdo jih sploh povzroča. In odgovor je seveda prav tako na dlani: "Tisti, ki jih trpijo". Logika je enostavna; če vsi trpimo krivice jih torej tudi vsi zadajamo. Žalostno.
Pa se raje vprašajmo, kaj sploh so krivice, da jih moramo trpeti, čeprav smo hkrati tudi njihovi krivci? Prav gotovo gre za nekaj, kar je popolnoma lastno človeku, kot njegov prstni odtis ali barva šarenice. Nekaj kar imamo v sebi in česar se sami ne moremo znebiti. Nekaj kar je neločljivi in avtohtoni del sveta v katerem živimo, nekaj kar nam "meso žene v dir".
To so pričakovanja. Tisto, kar spremlja vsak naš migljaj in pogled, prva beseda iz definicije življenja. Če sploh obstoja kakšna definicija? Kar imamo mi za življenje je namreč le izmenjava prvin. Svetloba za pogled, zrak za dih, snov za telo, duša za duha. Ko rečemo, da živimo, v resnici le izmenjujemo, nekaj med sabo, večino tega pa z okoljem. Življenje, ki se ga tako nepozabno oklepamo, je le delovanje stroja, ki se prav gotovo ni sestavil in zagnal v tek samo zato, da bi se nekoč spet iztekel in razpadel. Ima svoj namen, ki ni zgolj pretok energij, snovi in časa. Življenje je sestavni del skupnega in večnega načrta, ki vključuje preobrazbe in tudi končno rešitev. Središčni del teh izmenjav, gonilna os vrtenja življenjskega stroja pa so pričakovanja. Sladki obeti, ki napolnjujejo srce, včasih morda zameglijo razum a leno telo vseeno motivirajo za dejanja. Če se izpolnijo, se njihova energija pretoči v nova pričakovanja in spet nova in tako naprej – kot večni vztrajnik, ki ga ustavi le končni polom. Če se ne izpolnijo, se del njihove energije izgubi, dobesedno gre k hudiču in postane negativen. Strupeno kisel. Spremeni se v tisto kar boli in pusti brazgotino-, v krivico. Nekaj kar se nam preprosto ne zdi prav. Tisto česar smo se morda tiho bali in upali, da se ne bo zgodilo, nekaj kar je morda zrušilo leta in desetletja dela ali upov.
In kako se da tolažiti nekoga, ki izgubi del sebe? Kaj se sme reči nekomu, ki je ob zadnjo in edino možnost? Tu se resnično pokaže razlika med nevero in vero.
Nevera je žal večna in končna, tisti, ki ne veruje je obsojen na večni konec. Na drugi strani je vera, ki je le začasna; potrebna zgolj toliko časa dokler smo sami potem bo prešla in za nas bo skrbel Gospod.
Zato so vernemu neizpolnjena pričakovanja sicer padec, vendar le padec porumenelega listja z dreves. Naj pade. Je že takšna božja volja. Spomladi bo spet zraslo novo in nekoč se bo tudi pregnito listje spremenilo v veliko drevo, ki gosti vse življenje.
Življenje je seme smrti in seme pač mora propasti, da bi zraslo v nekaj boljšega.
Če so pričakovanja semena, vedi, da so krivice šele njegov prvi pridelek …
Pravega še vedno čakamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar