četrtek, 07. april 2011

Osmerec brez mitraljeza ali zmaga z avtogolom

Sodišča so hudo resna reč. Če tega še niste preverili na svoji koži, raje sploh ne poskušajte. Mimogrede se lahko iz ničslutečega kranjskega Janeza spremenite v storilca ali pa vas iz povsem naključne priče preobrazijo v kronski dokazni material, katerega izjave potem odločajo o nekih človeških usodah. Vsem morebitnim naivnežem naj zaupam še, da se sodna procedura in pravica običajno razideta že nekje na prvem zaslišanju in zmagovalka je kajpak procedura. To potem oborožijo s skrhanim mečem in polomljeno tehtnico, ubogi pravici pa še trdneje zavežejo oči in jo kot ugrabljenko pahnejo v arhiv zaostankov. In če morda kdo še ne ve, naj mu zaupam tudi, da se ločitvi sodstva od elementarne in naravne pravičnosti strokovno reče "neodvisnost sodne veje". Kakorkoli že, zadnja odmevnejša sodba v deželi oklepnikov nam je seveda spet ponudila bogato temo za razmišljanje o smislu in bistvu. Če nam ravno ni do razmišljanja o smislu in bistvu, pa lahko razmišljamo vsaj o tem, kako ta družba deluje, kajpak s poudarkom na vlogi in delitvi navidezne oblasti. Gre namreč za silno privlačno a žal tudi bridko izprijeno razmerje, ki ga ima politika do države vključno z državljani in prvo vprašanje, ki se mi ob tem zastavlja je, kaj sploh predstavlja politični način vodenja neke skupnosti?
Politika je vsekakor eden od fenomenov človeške družbe, ki ima svoj izvor že v pradavnih in krutih razmerah vodenja krdela, s spremembami življenja, pa se je preoblekla in obrila, si zavezala kravato vendar še vedno ohranila svoje kamenodobno telo in duha, predvsem pa voljo do oblasti. In predvsem volja do oblasti je tisto pogonsko sredstvo, ki politike dela to kar tudi so. Da se razumemo zakaj v politiki sploh gre je treba vedeti, da gre dejansko za delitev pooblastil za opravila, ki ne priznavajo in potrebujejo nobene formalne kvalifikacije niti ne zahtevajo pretirano podrobnega poznavanja področja, ki naj bi se ga vodilo. Politika se pač vedno sprehaja nekje na meji med tveganjem in blefom. Načelno naj bi sicer zastavljala okvirje in narekovala vsebine, medtem ko platna nanje napenjajo drugi, spet tretji pa rišejo po njih in ustvarijo skupne slike, seveda pa gre dejansko za en velik konglomerat "svaštarjenja" in improvizacije, ki pač gre, dokler gre. Skratka, sistem političnega delovanja omogoča amaterjem, da se dvignejo nad profesionalce in usmerjajo ter nadzirajo njihovo delo, z utemeljitvijo, da je takšna pač ustavna delitev oblasti, ki so si jo izmislili – kdo neki-, seveda spet politiki.
Vse to še, po neki nerazumni inerciji vztraja v dogovorjenih, sprejemljivih in morda celo produktivnih, predvsem pa utečenih razmerjih, dokler politika ne začne sprejemati povsem operativnih odločitev, z namenom, da bi obšla lastne usmeritve. Takrat se razgali v vsej veličini svoje nestrokovnosti in pokaže pravo in žalostno lice pristranosti ter včasih prav bolestne ujetosti v ambicije.
Kar se tiče fenomena pojava politike, se mi zdi najbolj fenomenalno prav to, da sploh obstaja in obstane v časih, ko bi se jo dejansko zlahka dalo pogrešati. Država, ki naj bi bila glavni in tudi edini instrument politike je namreč predvsem in očitno vse bolj tehnična tvorba. V bistvu njenega obstoja kako drugače niti ni mogoče opravičiti in njena prava vloga je v celoti operativna. Operativa pa je danes igrišče profesionalcev na katerem amaterji v glavnem delajo predvsem zgago. Razmere so po svoje paradoksalne, glavno in edino orodje s katerim lahko politika sploh kaj naredi, je dejansko ne- ali celo popolnoma proti-politično.
Razmere v politiki so dejansko le redko udobne, gneča je precej nadležna, zares neprijetno pa postane, ko se politika spre z lastnim orodjem, torej državo, ki naj bi bila njen produkt, čeprav to seveda nikoli ni bila. Takšne družbene inštitucije, kot je to zdaj slučajno nacionalna država, ki naj bi se vsaj načeloma ujemala s pristojnostmi neke politike, delujejo že od nekdaj, le da so se skozi dolgo zgodovino vodenja družbe različno imenovale.
In to je tudi pravo bistvo tankovske afere, ki smo ji trenutno priče v naših domačih, pa tudi mednarodnih logih. V tej zadevi gre dejansko za to, da je politika najprej določila okvir nabav neke, za državo kot pomembne opreme, potem pa ta isti okvir "frizirala" tako bistroumno, da je naročilo v bistvu realizirala, vendar tudi za gromozanski kup denarja ni dobila tistega, kar je sploh želela. Seveda, se je vmes dogajalo še marsikaj zanimivega in nekateri so se očitno nadejali, da bodo s svojimi žlicami izdatno segli v skupno skledo, ki jo je mati domovina tako širokogrudno postavila na mizo. Koliko jim je to tudi uspelo se še ne ve natanko, ve pa se, da je zadeva postala pojem za mednarodni gospodarski kriminal in to verjetno predvsem za to, ker lačna deca, ki se je zbrala ob mizi ni imela enako dolgih rok. Vendar to, v tem, pravici tako zelo posvečenem trenutku niti ni bistveno, zdaj gre namreč predvsem za vprašanje ali je nekomu mogoče dokazati, da je res počel neumnosti, ki jih pač je. Zaenkrat se je žal dokazalo edino to, da se to ni dalo dokazati. Glavni akter dogajanja, sicer prav baročno razgibane zgodbe, pa vseskozi prostodušno izjavlja, da je delal vse tako kot je treba, da bi dosegel največ, kar se je pač dalo, seveda pa pozabi pojasniti zakaj ni delal drugače.
In kako naj bi bilo to: drugače? Ja, spoštovani in vsi ostali, vsekakor tako, da mu zaradi tega ne bi bilo treba pred sodišče. In pred sodišče mu ne bi bilo treba, če bi postopke najprej razumel, potem pravočasno prekinil ter nenazadnje zahteval ponovno preveritev možnosti in pridobil mnenje tistega dela svojega ceha, torej politike, ki mu je naložila nalogo s katero se je baje tako zvesto in inovativno mučil.
Zdaj je kajpak dosti lažje besedičiti o zaroti in naklepnem personalnem rušenju, kot pogledati resnici v oči in povedati, da se je delalo po domače in dejansko nenehno razmišljalo o tem, kako bi taisto državo, v čim-večjem slogu, prinesli okoli. Seveda je posebej bridko žalostno tudi dejstvo, da se pri takšnih denarjih ne da najprej izračunati koliko je danes vredno železje, ki stoji, potem koliko tisto, ki se vozi okrog in nazadnje tisto, ki poleg vožnje lahko še strelja ter potem primerjati seštevek s fakturirano ali celo plačano realizacijo projekta. Ampak tako pač je in amaterji, ki naj bi odločali, so spet dokazali profesionalcem, ki naj bi delali, da je pravica dragocena predvsem zato, ker je ni.
Da se razumemo, država nima seveda prav nič od tega, in jaz še manj, če kakšnega politika spravi v zapor, dejstvo pa je, da bi le morala nekoliko bolj paziti na naše cekine in najbrž, vsaj tu in tam, komu trajno prepovedati zadrževanje v bližini blagajne.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)