nedelja, 01. maj 2011

Hrvaška!?

Nekje sem videl že ta kmečki klot,
obraz kot moje mame,
oči podobne kakor neke dame:
Na lepo mesto me je zapeljala pot!
(Antun Gustav Matoš)






















Morda zato ker je tako odkar vem zase ali pa ker jih razumem nekoliko bolj kot druge. Morda me privlači njihova ljubezen do domovine, ki je pri nas ni.
Vsaj toliko ne. Vsaj priznamo je ne. Mi smo bolj navezani nase in manj na nas.
In seveda prostranstvo. Tisto, ki se odpre za vodnim robom, ki ga bolj slutiš kot vidiš. Veš, da je tam nekje, pa vendar ga ni nikjer. V bistvu si sam s svojim iskanjem, ki ga pošiljaš kamor ga ljudje pošiljajo že od nekdaj. Tja čez, vedno tja čez.
Vodne meje so tudi meje resničnosti. Ta se je končala tukaj. Tam čez je svet o katerem dolgo nismo vedeli nič. Vedeli smo le, da je veliko boljši in srečnejši. Zdaj tudi od tega sveta ni ostalo drugega kot resničnost. Tudi hrepenenj ni več.
Ostala je obala.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)