Hvalabogu, da imamo vsaj Vlada

Legenda je spet udarila. In to dobesedno – naravnost iz "svete jeze". Dobro, pač je - nič novega, saj je že velikokrat. Tudi po Cerkvi je z njegove strani že x-krat padlo, da niti ne omenjam kakšnega Janeza Janše, ki ima zagotovljeno stalno častno mesto dežurnega krivca. Tokrat se morda niti ni usulo toliko na samo Cerkev, kot na nekatera stališča do predloga nove (anti-)družinske zakonodaje. V prvi vrsti gre seveda za slavna in nepotrebna izenačenja istospolnih partnerstev z "običajnimi" družinskimi zvezami. Če se, namreč, zveza moškega in ženske še lahko šteje za običajno. No, in če si dovolimo še droben cinizem, potem lahko rečemo, da se gre sedaj sicer samo za izenačenje, v naslednji rundi pa verjetno že za posebno zaščito. Predvidevam namreč, da so istospolna partnerstva posebej ranljiva kategorija, ki verjetno le stežka kljubuje hudemu heteroseksualnemu pritisku. Zaščita, bi bila torej več kot na mestu. Mogoče v obliki rednih mesečnih dotacij za "zvestobo" ali kaj podobnega.
Kakorkoli, o tej zanimivi temi bomo raje razmišljali kdaj drugič.
Če smo torej prebrali Vladov prispevek v bran predlogu zakonika, potem opazimo, da naš odlični kolumnist že v samem štartu, predvidevam nehote, spregleda dejstvo, da Cerkev zgolj kategorično in glasno izraža enaka, od pamtiveka znana in napisana stališča. Nič novega torej. Ne omenja niti tega, da to niso samo osamljena in zatohla stališča Cerkve, ki, - kot, da spet ne more iz svoje trdo ustrojene kože, ampak da gre morda tudi in še bolj za vprašanje "zdravega ljudskega razuma". Za le tega, lucidni kolumnist sicer ponuja Heglovo tolmačenje, da "zdrav ljudski razum" sicer precej nezdrav in da dejansko predstavlja le zbirko predsodkov svojega časa, vendar zasledovalcem žal ne ponudi nobene šanse, da bi morda taisti "ljudski" razum skušali obvarovati posmehljivosti in brez predsodkov razmišljati zgolj o poudarku na "zdrav". Prav to je namreč tisto, česar se trenutno manjka. "Zdravega" razuma kajpak, zraslega iz tisočletnega izročila in pozitivnih človeških izkušenj. To pa ni več samo v domeni Cerkve, zgolj za primer, če koga zanima, -muslimanska stališča so, s tem v zvezi še znatno bolj radikalna.
Recite kar hočete ampak istospolno partnerstvo je zame le sociološki eksperiment, o katerem pred desetletji nismo vedeli nič. Nič ne vemo o tem, kako takšne zveze sploh funkcionirajo v širšem socialnem in časovnem okolju, - ne samo od danes na jutri. Nič ne vemo o tem, kako je z ljudmi, ki se v takšnih zvezah postarajo, kako je, na primer z njihovim materialnim in duhovnim nasledstvom. Kakšno sporočilo denimo, v desetletjih funkcioniranja takšne zveze zapustijo svojemu okolju? Ali je to sporočilo o zanesljivosti in urejenosti, na katero se da dolgoročno družbeno opirati in socialno vezati, ali pa je to zgolj predstava čudaštva, izzivanja in nestalnosti? In če je že govora o otrocih, lepo vas prosim, -kaj pa njihova potencialna zaznamovanost, ker, jasno da nič krivi, le odraščajo s "starši", ki imajo "izhodiščni hendikep v svoji spolni naravnanosti"? Ali je morda to tista pravica do "drugačnosti", ki jih bo zaznamovala za vse življenje, ko bodo na primer, morali svojim "normalnim" sovrstnikom tisočkrat razlagati, da ni nič takega, če imaš dve mami ali dva očeta?
Vsakemu, ki poseduje vsaj trohico "zdravega" razuma je popolnoma jasno, da takšni ljudje v svoje okolje širijo sporočilo, ki je zagotovo drugačno od tradicionalnega in sorazmerno ne-konfliktnega. To ni privatni problem Cerkve, kot bi rad prikazal kolumnist, -tu gre za dilemo o smiselnosti in splošni družbeni sprejemljivosti nekega eksperimenta, ki se nam ga skuša legitimirati, kot popolnoma enakopraven "modus vivendi", čeprav gre za ne-preizkušeno inovacijo ali morda celo marginalno provociranje večine.
Kolumnist se v želji po dovolj gromoviti obrambi bizarnih idej, ki se mu kdo ve zakaj tako zelo smilijo, zateče celo k histeričnemu napadu na področje nauka Katoliške Cerkve, ki ga pozna približno tako dobro kot novi direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti. V ta namen izprazni saržer infantilnih tez, kot je recimo tista, ali je Bog ustvaril homoseksualce?
Seveda jih je, kaj pa drugega, tako kot tudi pedofile, tatove, tajkune, politike, kolumniste, blogerje, svetnike, reperje, metalce diska, narkomane, očete, delavce v Gorenju, predavatelje na FDV …
Bog je namreč ustvaril ali pa zgolj sprožil stvarjenje sveta. Saj je vseeno. Stvarstvo pa je dalo ljudi in jim dodelilo celo zdrav razum. Prav zaradi tega zdravega razuma so ljudje tudi zgradili družbo in vzpostavili pogoje vzdržnega socialnega funkcioniranja, katerega temelj je tudi ali predvsem, - družinska skupnost. In verjetno da prav preko jaslic in ne morda preko kakšnih lezbičnih vzdihov svet prepozna tudi ikono osnovne celice, ki sicer ni bila popolna, zmogla pa je vsem zadostiti z materialno in duhovno popotnico. In prav v to skupnost, ki je tisočletno čudovito preizkušena, torej tudi v podobi Svete družine, so se zdaj spustili inovativni državni advokati, ki bi bili pač radi, kdo ve zakaj, na vsak način, všečni tudi marginalcem.
Dobro je, da nam je gospod Miheljak spet pokazal, kako zelo potrebujemo Cerkev in njena tradicionalna stališča. Če namreč tako študirani ljudje, s takšno lahkoto opravijo s tistim, v kar verjamejo milijarde in če je tako zelo enostavno razglasiti družbeni temelj iz katerega so zrasli naši starši, pa njihovi, pa še njihovi … za predsodke, potem nam za obrambo "zdravega razuma", v tem žalostnem trenutku, resnično ostane samo še Cerkev.
Naj pa razkrijem še nekaj – veste, za zdrav razum sploh ni potrebno hoditi v Cerkev, očitno še manj smiselno pa je na primer doktorirati iz psihologije. Za zdrav razum si danes ni treba več izmisliti kolesa, ker ga že imamo; dovolj je le nekoliko pogledati okrog sebe in pomisliti: "Kaj pa je za ta svet sploh še dobro?".

Divided by zero

Malo jih skuša videti celoto. Večina gleda posamezne pojave, - zadovolji se z enostranskim vpogledom, ki na splošno zadošča za napačno ali površno sodbo. Videti vse vplive je težko, včasih nemogoče. Zahteva temu primerno angažiranje, - potratno veliko zalogo časa, ki ga nikoli ni dovolj. Pridobiti širino in si ustvariti, kolikor je le mogoče celovito sliko, je fizično in psihično razkošje, ki si ga more le redkokdo privoščiti. Če dosežemo, kar hočemo, tudi brez tega, se seveda še posebej zlahka odrečemo napornemu razumevanju celote. Ležerno življenje ali površen odnos do okolja in sveta je torej prvi in pravi nasprotnik iskanja povezav. Kaj bi se le trapil, če že vse imaš?
Zgodovina tehnološkega napredka je zgodovina poenostavitev – izmišljanja modelov ali črnih škatlic, ki čudežno nerazumno pretvarjajo ene vplive v druge. Bistvo razumevanja je v redukciji nebroja povezanih okoliščin zgolj na par postulatov. Ti potem v nekih navideznih in idealno-praznih prostorih idealno vplivajo na neka, kajpak idealno-poslušna telesa. Tako je znanje zaenkrat pač sestavljeno.
Vendar ni v naših odnosih nič drugače. Tudi ti so zreducirani na bazno shemo; ubogljiv – neubogljiv, pameten – neumen, pošten – nepošten, potreben – nepotreben, … Iskanje vmesnih odtenkov ali opravičevanje posameznih ne-skrajnih stanj je odvečno in včasih celo nezaželeno, najbrž zato, ker zmanjšuje naboj tistim, ki se tako radi sklicujejo na priročne in ekstremne lege. Ugotavljanje, da se vsako nihalo slej ko prej umiri nekje vmes, da vsi ne stradamo, da vsi ne smučamo, da vsi nimamo računalnika, da vsi ne sovražimo Hrvatov, da vsi ne hodimo v hribe ali na morje, da vsi ne vemo kdo je Borut Pahor, da vsi ne bomo dočakali jutrišnjega dne … ali pa zgolj, da vsi nočemo in nikoli ne bomo hoteli razumeti niti najbolj pametnih razlag, - je bistven del tako pogrešanega poslušanja celote. Kdor hoče razumeti kaj se dogaja in ne samo videti, da se nekaj dogaja, mora znati poslušati ljudi, gledati v vse strani in se tudi skušati spomniti, kako je bilo še včeraj. Željo po razumevanju je potrebno križati s potrpljenjem, da bi prišli do hibrida, ki ga lahko imamo za pogled na celoto. Le v raztegnjenem časovnem okvirju lahko razumemo, da tudi fizikalne, ekonomske, socialne ali vojaške enačbe tako zelo puščajo, da se tudi armirano betonski mostovi podirajo, da tudi računalniško vodeno gospodarstvo propade, da se tudi šolanim in večnim vladarjem lahko zgodi ulica in da bosonogi in lačni uporniki včasih premagajo odlično opremljeno in plačano vojsko.
Kdo ve, zakaj je dejansko težko razumeti celoto … mogoče zato, ker je rezervirana … ali pa morda celo odvečna?

Beli grad

Če bi izbiral prestolnico v katero bi želel potovati, bi se za to najbrž nazadnje odločil. Ampak, glej čudo, tako je naneslo in spet sem prišel okrog. Parkrat sem že obiskal to mesto, nazadnje res pred četrt stoletja a vedno znova ugotavljal, da je v bistvu zelo veliko. Takrat je imelo milijon prebivalcev, danes pa sta menda že kar dva. Zdi se mi, da je še bolj polno spomenikov, ostankov davnih osvajanj, pa ruševin iz še ne pozabljenih vojn
ter seveda, tudi grobov osvajalcev,ki so si ga lastili, navsezadnje pa v njem, vsaj na videz, le našli svoj mir. Mesto se resnično ponaša z bogato in razburljivo zgodovino, zato se v vsem tem času niti ni tako zelo spremenilo, vsekakor ne toliko kot jaz sam. Po svoje me je prijetno presenetilo, ne vem zakaj ... morda s svojo živahno ambicioznostjo, spomnim se namreč, da sem ga nekoč prepoznaval kot zanemarjenega in neotesanega, zdaj pa je vseeno bolj urejeno in kar izvirno duhovito, glede na vse, kar je doživelo. Gotovo ima nekakšno dušo, ki se vsekakor ne sekira preveč za tisto, kar je bilo in kajpak, živi svoje življenje naprej tako, da si išče nove vzornike in sklepa nova prijateljstva.

Kjer je veliko ljudi je seveda tudi veliko gibanja,

pa tudi veliko tistih, ki iščejo mir že za življenja in so v ta namen pripravljeni graditi tudi mogočne hrame. Kakorkoli, mesto je nastalo tam, kjer se še vedno steka veliko vode

in skupaj z rekami še naprej odplavlja tudi stare čase, države, bolj ali manj pomembno zgodovino

ter seveda imena vseh tistih, ki so si ga kdaj že skušali lastiti.
Tisti, ki imajo mesto radi, se očitno trudijo.

Prvikrat

A se zavedate, da nekateri pravkar začenjajo? V tem trenutku. Nam, ki smo svoj prvič morda doživeli že zdavnaj, so se ti občutki kar podrobili. In vendar, po vogalih še vedno najdemo kakšne koščke, ki dajo priokus negotovosti, tresočih se kolen in potnih prstov. Bodimo spoštljivi in prizanesljivi. Nisem še doživel mogočnega ali posebej prepričljivega začetka. Vsi imajo v sebi nekaj drobnega, zatikajočega se, celo zbeganega. Pa vendar - nad njimi plava koprena magične omame, ki ostane nad spominom še desetletja. Ali morda takrat še toliko bolj? Kdo ve zakaj? Spomin zapeče v sebi prizore in poglede, soj svetlobe ali vonj prostora, oblike ali odnose. Redko naslove ali vsebine. Ti niso pomembni, ne zarežejo tako v mehko. Ostane zgolj lastno doživljanje, obdrži se drgetajoč občutek v notranjosti, ki se ga nisi mogel otresti. Večno živ je spomin na napakico, ki je morda nihče ni niti opazil, tebi, ki si pa pilil in pilil, pa se seveda zdi strašna.
Prvi sad je prav poseben. Od nekdaj je svet in včasih je bil celo podarjen. Naj takšen tudi ostane.

Prijazni svet služabnikov …

Kako bi bilo, če bi se v tem trenutku, vsi na svetu odločili in dobesedno ubogali našega Gospoda ter začeli razmišljati samo o tem, kako bi našim soljudem, partnerjem, otrokom, sodelavcem, sosedom, znancem in neznancem, celo tistim s katerimi se morda ne pogovarjamo ali pa jih ne maramo … zgolj služili. Torej, nenadoma se, iz čistega miru, prav vsi odločimo in stopimo v službo bolj ali manj bližnjega ter mu skušamo popolnoma iskreno zgolj pomagati, delati dobro, ga v celoti upoštevati ali celo "živeti" za njega. Recimo, da zgradimo svet, v katerem bo pojem "osebna korist" postal popolnoma zavržen, zanemarjen in slej ko prej pozabljen, približno tako, kot na primer postaja pozabljena "korist skupnosti pred osebno", če je kaj takega seveda sploh kdaj obstajalo.
Kaj neki, bi se zgodilo? Morda bi svet propadel, družba ekonomsko razpadla, civilizacija zabredla v temine kaosa …? Mogoče, kaj pa vem?! Na prvi pogled, bi rekel, da skorajda ne kaže, da bi se človek spuščal v takšno tveganje, glasno razmišljam pa zaenkrat še lahko o čemer hočem.
Najprej naše družine. Kar precej bi se spremenilo. Odpadli bi, na primer vsi prepiri o tem, koliko kdo naredi ali prispeva za družino in koliko bi bil dejansko dolžan, pač po nekakšnih napisanih ali mogoče zgolj namišljeno kreativnih pravilih skupnega življenja. Preprosto ne bi imeli kaj zameriti partnerjem, saj bi se, tako kot mi, jasno, v celoti in iskreno predali želji, da bi ustregli nam in ostalim družinskim članom. Z nami bi tekmovali v tem, kdo bo, na primer: skuhal kosilo, pospravil kuhinjo, stanovanje, opral in zlikal, uredil okolico, vrt, sedel z otroki pri domačih nalogah, jih podil v kopalnico in posteljo ter jim bral pravljice, jih vozil na krožke in izlete, ne nazadnje zapravljal denar za izdatke in priboljške, varčeval za nov avto, stanovanje, hišo … Kar prelepo kajne?
Potem sledi naše gospodarstvo. Tu bi prišlo šele do velikih sprememb. Odpadli bi vsi prepiri med delavci, direktorji in predsedniki uprav ali nadzornih svetov o dobičkih, saj jih ne bi bilo. Zakaj neki? Vsi namreč delamo zato, da iskreno služimo drugim. Zase potrebujemo toliko, kolikor pač nujno potrebujemo, brez odvečnega luksuza. Kaj mi bo nov avto, saj je stari še dober? Pa tudi, če odpove, saj imam okrog sebe samo iskreno dobre ljudi; me bodo že peljali tja, kamor ne morem peš ali z vlakom. Odpadle bi bančne provizije, obresti na kredite, lahko bi, na primer kar razpustili borze. Zakaj bi špekulirali z dobički, če zanje nismo nič naredili in lahko spodobno živimo od svojega dela? Trgovci bi nam blago prodajali brez ekstra profitov. Vsi bi bili pošteni, kot otroci v zibelkah. Soljudi vendar ne smeš goljufati ali ožemati. In če pomislim še na vso policijo, varnostnike, sodišča in vojsko, ki jih ne bi bilo potrebno več vzdržati, mi pridejo skoraj solze v oči.
Poglejmo še v svet. Tu bi bilo šele zabavno. Vsi vojaki bi šli lahko lepo domov, puške in topovi pa v staro železo. Mamila bi nehali proizvajati in razpečevati, ljudem pač ne bi hotel nihče več škoditi. Prostitucije bi ne bilo več, zakaj le, saj vsi hočejo vsem samo dobro. Nikogar ne bi v nič silili, saj bi se vsi, kar sami od sebe trudili po svojih najboljših močeh. Vsi bi bili obzirni in strpni, stanovanj in avtov bi ne bilo treba zaklepati, saj nam nihče ne i hotel škoditi. Nobenih pijanih voznikov ne bi bilo na cesti, kako neki, vsem je vendar najpomembnejša varnost in dobrobit drugih.
Ah … krasni in ponižni svet, ki ga ne bo nikoli. Čisto dober za večerno premišljevanje?
Pa zaspimo v upanju, da se v neko jutro nekoč vsi prebudimo polni želje po dobrem …

Barack O. – Slovenec leta 2009

Komite za podelitev Nobelove nagrade je poskrbel za svojevrstno, sicer kratkotrajno, a vseeno ljubko poenotenje svetovne javnosti. Častitljivi organ Norveških akademikov se je namreč odločil, da nagrado za mir, za leto 2009, podeli Baracku Husseinu Obami II., 48-letnem pravniku iz Chicaga, začasno stanujočemu na naslovu 1600 Pennsylvania Avenue NW Washington, D.C. 20500 in trenutno zaposlenem na delovnem mestu predsednika Združenih držav Amerike, ki pa neuradno opravlja tudi funkcijo v. d. "vladarja sveta". Izbor nagrajenca je spoštovana inštitucija obrazložila z besedami: "for his extraordinary efforts to strengthen international diplomacy and cooperation between peoples". Kandidat je torej, v njihovih očeh, postal dovolj prepoznaven predvsem po izjemnih naporih za okrepitev mednarodne diplomacije in sodelovanja med ljudmi.
Vse lepo in prav. Pomemben človek dobi pomembno priznanje - korekt. Seveda je banalno, a ne povsem nepomembno, da ima nagrada tudi svoj finančni atribut, ki ta trenutek navrže približno dva neobdavčena milijona dolarjev, če se izražamo v valuti, ki je prvemu svetovnemu mirovniku verjetno vseeno ljubša od švedskih kron.
Zanimivo ob tej častni in po svoje veseli prigodi, je, da je, kot sem že omenil, potegnila za seboj enoglasje kritične svetovne javnosti. In sicer v mnenju, da si kandidat nagrade še ni zaslužil in najdrznejši so si dovolili kritizirati celo Kraljevino Norveško, češ da uporablja prestižno odličje v politične namene in se na ta način prilizuje Združenim državam. Bistveni pomislek dvomljivcev izvira iz dejstva, da je Obama predsedniški položaj zasedel šele januarja letos in do sedaj, menda ni storil še ničesar omembe vrednega, kar bi lahko odločilno prispevalo k miru na katerem od svetovnih žarišč. Nekateri namigujejo celo na to, da njegove začete ali izpeljane diplomatske aktivnosti, sploh ne opravičujejo napovedanih sprememb, s katerimi je v svoji bleščeči predvolilni kampanji tako navduševal množice in, da so zgolj logično podaljšanje nastavkov že znanih USA intervencionističnih politik. No, ena od nasprotujočih si resnic je baje tudi, da nagrajenec sam ni pokazal posebnega navdušenja nad veliko častjo, ki so mu jo izkazali Norvežani. Če nekoliko zlobno prisluhnemo odzivom na ta dogodek, in sicer tudi ameriškim, potem se niti ne čudimo, da ga čast ni ravno pahnila v evforijo.
Kajpak se v takšne polemike ne bomo spuščali. Odgovore o tem, kako srečno roko je imel slavni komite leta 2009, nam bo dalo časovno razdobje parih let, ki jih bomo, skupaj z nagrajencem, pač še skušali doživeti. Ta trenutek me bolj zanima obstoj sence zavisti ali celo neke vrste negativnega razpoloženja, ki se tako rada prikrade na plano, če nekdo prejme nagrado, za katero ga ljudje ne smatrajo upravičenega.
Ob tem se spomnim znanca, katerega žena je bila že pred desetletji razglašena za najbolj prijazno trgovko v nekem mestu. Lokalni trgovci so se takrat namreč odločili za nekakšno akcijo in ljudje so glasovali, kakor so pač glasovali. Zmagala je torej žena mojega znanca. Ženska je dobila neko nepomembno nagrado in bila gostja oddaje na lokalnem radiu. In to je bilo tudi vse. Seveda pa se je takrat tisto "pravo" šele začelo. In sicer zavist in podtikanja v pretežno ženskem kolektivu. Odnosi so bili porušeni, sodelavke so jo osamile in si izmišljale očitke. Preprosto ni šlo več, zadeve so se stopnjevale tako daleč, da je pustila službo, ki jo je sicer imela rada in se zaposlila v tovarni. Hja, zadeva je torej po svoje resna.
Kaj če kaj podobnega, kot našo prijazno prodajalko, zdaj čaka predsednika Združenih držav Amerike? Kaj, če bodo začeli kolegi predsedniki drugih držav, gledati nanj postrani in mu očitati vzvišenost in prepotentnost ter se mu izogibati? To pa niso heci. Kaj če se bo, na primer zdaj Rus čutil užaljenega, ker niti pod razno ne more priti do Nobelove nagrade, čeprav je, recimo učinkoviteje, uredil razmere v Čečeniji kot Američani v Iraku? Ali pa denimo Kitajec, kljub temu, da je v Tibetu ali med kitajskimi muslimani poskrbel za spokojen mir, ki ga Američani v Afganistanu ne bodo nikoli dočakali? Vojna je namreč vojna in zaključek vsake je mir. Tista bomba, ki poleg Talibanov pobije še nedolžne vaščane, je približno ravno takšno orožje, kot tista, s katero so na Kavkazu napadli šolo, v kateri so Čečeni na prvi šolski dan zadržali tisoč otrok kot talce. Zakaj je potem en svetovni borec proti terorizmu mirovnik, ostali pa imperialisti?
Hja, morda so pa Norvežani še bolj prebrisani, kot bi si človek mislil in so Obami nagrado kar lepo preventivno podtaknili že na začetku njegovega mandata, da ga bo potem ves svet lahko še osem let cukal za rokav-, saj veste …"ja gospod Obama, takšna dejanja se pa Nobelovcu že ne spodobijo …"
No, morda se je pa tudi v mašinerijo za izbor Nobelovega nagrajenca pritihotapil duh izbora Slovenca leta, ki samo štirikrat v zadnjih dvajsetih letih ni bil predsednik republike, vlade ali pa Milan Kučan.
Kakorkoli, ne sekiraj se Barack, čestitke morda ne bodo iskrene - dolarji pa.

Ban

Danes mineva 67 let, ko je narodni heroj Franc Stadler-Pepe, vosovec, komunistični terorist, likvidator in prejemnik nagrade mesta Ljubljane za leto 1980, preoblečen v duhovnika, s streli iz pištole umoril neoboroženega civilista, pravnika Marka Natlačena.

Marko Natlačen je bil za moje pojme, eden najbolj perspektivnih slovenskih politikov vseh časov, ki je popolnoma razumel realnost v kateri so se Slovenci znašli, ne le leta 1941, ampak že prej in skušal storiti vse, da bi težke čase previharili s čim manj žrtvami. Kljub temu, da se je umaknil iz političnega življenja je proti koncu leta 1941 sooblikoval Londonske točke, meščanski program za prihodnost Slovenije, ki je bil, kot v posmeh, navsezadnje tudi v celoti uresničen, z eno bistveno razliko. In sicer to, da Jugoslavija ni postala demokratična ampak komunistična diktatura, plen teroristov katerih žrtev je med prvimi postal tudi Natlačen.

Država Slovenija še vedno nima moči, da bi prepoznala ljudi, ki so ji res pisali zgodovino in jih primerno počastila.

Čemu neki?

"Dobri učitelj, kaj naj storim …?"

Če vsi vse prodamo, ne bo nikogar, ki bi kupoval. Če vsi vse razdelimo, bomo spet vsi skupaj revnejši kot smo in kdo bo potem še sploh imel kaj za reveže? Če zapustim mater in očeta, bosta žalostna. Če zapustim brate in sestre, bomo vsi skupaj nesrečnejši. Če zapustim otroke, bo na svetu samo še par sirot več. Tega gotovo ne bi želel, dobri učitelj. Kaj lahko sploh dam, ne da bi vzel tistim, ki so prav tako potrebni li celo odvisni od mene?
Dokler se tako sprašujem, seveda ne dam nič. Kako le? Saj komaj kaj imam, pa še to je staro, iztrošeno, naveličano …! Toliko bi še potreboval – toliko vsega bi mi še prav prišlo, oprema stanovanja, boljši avto, nova garderoba, pa to in ono za otroke, pa potovali bi … Nikoli se ne neha, nikoli ne zmanjka - potreb, želja ali zgolj idej …
Pa vendar-, nekje se pa le neha. Neha se takrat, ko postane nuja. Ko postane prisila, presing. Ko mora biti kar vsako leto, ker vsi imajo, pa ker je nov model zunaj, pa ker so sosedje že zdavnaj …, morda tudi ali predvsem zato, da se vidi, kaj vse si lahko privoščimo …
Takrat gotovo imamo tudi kaj dati. Takrat gotovo razpolagamo z viški.
Če drugega ne, imamo očitno voljo in moč, da smo ustvarjalni in ambiciozni – vlijmo nekaj tega tistim, ki so brez. Verjetno smo dovolj zdravi – posvetimo se tudi tistim, ki niso. Imamo viške časa – poglejmo okrog sebe in ga darujmo nekaj tem, ki ga nimajo nikoli. Morda nam še kaj ostane čez mesec ali se neporabljeno valja po naših omarah – dajmo kaj tistim, ki jim zmanjka.
Če nič drugega – lahko molimo za tiste, ki tega ne znajo ali nočejo, darujmo vsaj to – mogoče je vredno celo več, kot kaj drugega.

Stara vera

Ruski geologi so konec 70-ih let prejšnjega stoletja, pri preletu neobljudenih območij osrednje Sibirije, naleteli na ljudi, ki so živeli dobesedno "bogu za hrbtom". Našli so namreč družino sibirskega staroverca, ki se je z ženo in štirimi majhnimi otroki, štirideset let prej, umaknil v tajgo (sibirski pragozd), približno 250 kilometrov daleč od najbližje stalne človeške naselbine. S tem so ti ljudje, za ostali svet seveda praktično izginili. Svet je pozabil na njih, oni pa na svet, s tem, da otroci sploh niso poznali drugega kot gozd in svojo družino. Karp Lykov, kot se je družinski gospodar imenoval, se je za puščavništvo, v katero je povlekel svojo družino, odločil pretežno iz verskih razlogov. Pripadal je namreč verski ločini "raskolnikov". Ta se je pojavila ob reformah verskega življenja, ki jih je uvedel car Peter Veliki v 18. stoletju, ob pomoči takratnega vodstva ruske Cerkve. Dejansko je šlo za malenkostne spremembe obredov in svetih besedil z modernejšimi oziroma natančnejšimi prevodi, kar pa je bil dovolj močan povod za nastanek "pravovernih" ločin, ki so vztrajale pri starem. Ena od teh ločin je bila torej tudi tista, ki ji je pripadala družina, ki pa je poleg "nove vere", zanikala tudi kakršnokoli državljansko pokorščino. Zanje je bil torej tudi vsak dokument, ki bi jim ga vsilile posvetne oblasti – velik greh. Njim preprosto "ni bilo mogoče, da bi živeli s svetom", s temi besedami so namreč odklanjali "svetske stvari". Kljub vsemu so bili otroci pismeni, čeprav so imeli na voljo samo Biblijo v Staroruščini, za katero se je kasneje izkazalo, da je dejansko ne govori nihče več razen prav teh "izgubljencev".
Težko življenje in relativno žalostno usodo družine, ki je po štiridesetih letih torej le prišla v stik z ostalim, zelo spremenjenim svetom, je populariziral novinar, ki je o "sibirskih puščavnikih" končno izdal tudi knjigo. Kakorkoli, kogar zanima kaj več, si bo zgodbo seveda prebral sam, zame je bolj zanimivo splošno sporočilo ljudi, ki se odločijo za življenje "zunaj". S tem sploh ni rečeno, da se morajo geografsko tako zelo oddaljiti od drugih. Velika večina ljudi na tem svetu se niti ne more za deset dni hoda daleč umakniti v brezpotje. Mogoče je za sodobno puščavniško življenje dovolj tudi dvajset centimetrov modularnega zidu.
Dejstvo je, da si večina ljudi niti ne zmore predstavljati, kako izjemen napor je lahko preživetje v naravi in kako globoko družbena bitja dejansko smo. Lahko bi rekli, da je prav človeška družba človekova najboljša iznajdba. Šele, ko premišljuješ o usodi ljudi, ki so se tej dobrini odrekli, zaslutiš kako popolnoma "obraščen" je človek z bršlanjem čustvene in fizične povezanosti z drugimi ljudmi.
Dejstvo je, da niti koraka ne moremo narediti, ne, da bi tako ali drugače stopali po stopinjah, ki nam jih je nekdo pokazal ali sploh omogočil in niti požirka ali grižljaja ne moremo pojesti, ne, da bi bil zadaj nekdo, ki ga je dejansko pripravil za nas. Tudi če se hočemo razvedriti se lahko tako, da se družimo z nekom in, če si morda drugič spet zaželimo samote, si jo zelo verjetno krajšamo z nečim, kar so drugi naredili za nas. Pa naj si bo to morda knjiga o puščavnikih, ali pa zgolj pusto mnenje nekoga, ki jo je prebral.
In kaj se iz takšne zgodbe lahko naučimo? Ne veliko, ali pač? Vsekakor nas spoznanje morda ozavesti v globoki povezanosti družbe, ki jo sestavljamo. Morda nas spomni na pomembnost tega kar imamo v ljudeh okrog nas, na nenadomestljivost človeške vloge v našem življenju. Morda končno celo opazimo ljudi, ki nam gredo včasih na živce, čeprav nas tako ali drugače vzdržujejo ali pa vsaj prenašajo naš ego. Lahko da končno opazimo celo sebe, v svoji zahtevnosti, v večni nezadovoljnosti z drugimi in v spoznanju da nismo še nikoli prišli na misel, kako krivični smo lahko z vsemi pričakovanji in kako malo smo pripravljeni vlagati v isto družbo iz katere zdaj živimo.
Morda, bi nam pa kdaj le kazalo skušati preživeti sam …

Vrniva se na najino obalo ...

Rokometaši Izole najbrž o Sevnici ne bodi vedeli povedati nič lepega. Naši so se spet izkazali kot neprijazni gostitelji in se skoraj kruto poigrali z gosti, ki resnici na ljubo, niso pokazali praktično nič. Že v prvih 15-ih minutah prvega polčasa so naši povedli za več kot 10 golov prednosti in vodstvo obdržali do konca. V zadnji minuti prvega polčasa si je tudi, sicer bleščeča sevniška štirica, popolnoma po nepotrebnem priboril rdeč karton, tako, da se velik naskok v nekoliko ležernem drugem polčasu zmanjšal, vendar vseeno zadoščal za prepričljivo zmago.
V drugem krogu, 1.b državne rokometne lige je torej Sevnica pospremila Izolo nazaj na obalo s 36:30.
Bravo!

Slava ji.

Končno je le uspelo. Prizadevanja so se začela že pred stoletji, nadaljevala v komunizmu in triumfirala z novim predlogom družinskega zakonika.
Vas zanima, kaj je po novem torej družina? Takole gre … "Pojem družine je v predlogu zakonika zastavljen širše … saj za družino štejejo tudi nekatere skupnosti življenja otroka z odraslo osebo, ki ni njegov roditelj ali posvojitelj, pod pogojema, da v skupnosti vlada individualni (dolgo)trajni odnos skrbi odrasle osebe za otroka in da je ta skupnost tudi pravno blizu družinski skupnosti staršev in otrok, to je, da gredo po pravu odrasli osebi v razmerju do otroka določene pravice in dolžnosti, ki jih imajo sicer starši v okviru starševske skrbi. Zunajzakonska skupnost je družinsko pravno razmerje. Zakon priznava dejansko razmerje moškega in ženske ter dveh oseb istega spola, ki nista sklenila zakonske zveze, če so izpolnjeni predpisani pogoji in ga uredi s tem, da veže nanj določene pravne posledice, pravice in dolžnosti." Družine poročenih moških in žensk torej ni več. Likvidirana je, suspendirana, dobila je rdeč karton ali če hočete, brco v rit. Očitno nikomur več ne pride prav, vsem je le v breme, krati nam svobodo in nas sili v formalizme, s katerimi imamo potem itak samo težave. Dejstvo pa je, da predlagani družinski zakonik nima prav nobenih družinskih izhodišč ampak kvečjemu zgolj skrbniška. 300 členov se praktično ukvarja z enim samim vprašanjem, in sicer skrbjo za otroke. To je trenutno tudi edini državno priznani smoter družine – z državno pomočjo torej prebrodimo 18 let, da otroci postanejo polnoletni in se vrzimo na kosovni odpad. Zapisano je namreč, da "starševska skrb preneha s polnoletnostjo otroka, to je, ko dopolni 18 let, ali če otrok pridobi popolno poslovno sposobnost pred polnoletnostjo." Država torej potrebuje zakonce (ha, ha … kaj je že to?) le še za skrb za otroke, sicer namerava kar sama poskrbeti zanje. V ta namen si je pripravila inštrumentarij, ki ga sestavljajo ministrstvo, centri za socialno delo, sodišča in po novem še družinski mediatorji. Skratka, za vse je poskrbljeno. Osemnajst let se država zanima, kaj se dogaja med ljudmi, potem pa ne več. Razmerja med dvema človekoma, ki v družino vložita ves svoj mladostni in življenjski potencial, predlagatelj opiše z enim stavkom: "Zakonca se morata vzajemno spoštovati, si zaupati in medsebojno pomagati. " In to je vse. Sploh ni nujno, da se imata rada – kot kakšen pravilnik uradnega obnašanja zaposlenih v banki. Nihče ne razmišlja več o tem, da morda ljudje od svojih družin še vedno kaj pričakujejo, tudi če so otroci starejši od 18 let in da so družinske vezi morda še vse drugega, kot le poln hladilnik, garderobna omara in žepnina. Nikomur se ni zdelo potrebno poudariti družine kot temeljnega gradnika družbe, katerega pomen je nesporno večji, kakor na primer, varstvo podjetniške pobude, ločitev Cerkve od države ali par hektarjev zemlje ob slovensko – hrvaški meji. Nobene svetosti ali vsaj deklarativne opredelitve o več-vrednosti zakonske zveze za katero se vendarle trezno odločata dva odrasla človeka ni; včasih se je reklo "za vse življenje", danes pa … ha, ha, ha – priporočena je notarsko overjena predporočna pogodba z obveznimi in neobveznimi vsebinami … "Ženitna pogodba je pogodba, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. V njej lahko sporazumno uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze, kot tudi za primer razveze." Torej, nič ni prepuščeno naključju ali bognedaj celo ljubezni. Dva advokata torej skleneta pogodbo za določen čas in če je treba jo bosta tudi razdrla. Nobene obljube, predanosti … zaupanja – nekaj velja le še papir in štempelj.Pri takšni popotnici, predlagatelj, seveda brez slabe vesti, določi da je "zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, vendar pa ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakoniku kot če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Zunajzakonska skupnost je ne glede na čas trajanja tudi življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, če se jima je rodil skupni otrok, oziroma če sta v času trajanja te skupnosti posvojila otroka." Vse je torej enakovredno, vse je dopustno, nič ni kaj bolj smiselno, naravno, etično ali zgolj priporočljivejše od drugega. Nobenega pomena družine kot temeljne človeške vrednote ni več; včasih se je reklo "moža in žene", danes pa "je predlagatelj življenjsko skupnost dveh oseb istega spola v celoti pravno uredil kot zakonsko zvezo, z vsemi pravnimi posledicami, kot so določene s tem predlogom zakonika za zakonsko zvezo ženske in moškega. Predlagatelj namreč ocenjuje, da ni nobenega stvarnega razloga, neosebne okoliščine, ki bi narekovala drugačno pravno ureditev z drugačnimi pravnimi posledicami. " Torej nič več "lubček pa lubica", zdaj je tu on z njim in ona z njo. Pa samo blekni kaj proti isto-spolnim če upaš, vsi so povezani bolj kot žlahta – prava tajna obveščevalna služba. Povsod so, vse vedo in tako držijo skupaj, da tudi voda ne steče skozi. Pa še sami niso nič krivi. Predlagatelj je namreč zanje ugotovil, da je "spolna usmerjenost nedvomno ena izmed osebnih okoliščin … ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost dveh oseb istega spola ima torej enake pravne posledice, kot zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost dveh oseb različnega spola tudi v razmerju do otrok v postopku posvojitve. Predlagatelj pri tem namreč ne vidi stvarnega razloga, ki ne bi temeljil na osebni okoliščini, to je spolni usmerjenosti, zaradi katerega te posvojitve ne bi smele biti dovoljene." Istospolna usmerjenost je torej definitivno popolnoma normalna, neodvisna od posameznikove volje in za takšne zveze pri nas končno ni nobene omejitve več. Istospolno usmerjen se torej rodiš, tako kot na primer skodran - nič si ne moreš, takšen pač si. In ker je tako, in ker iz popolnoma krivično bioloških razlogov takšni (moški) partnerji ne morejo imeti svojih otrok, ker moški pač zaenkrat še ne rodimo, je predlagatelj izumil genialno rešitev in istospolni zdaj lahko celo posvojijo otroka, saj se vendar ugotavlja, da "otroci v svojem pravnem položaju ne smejo biti deprivilegirani zaradi spolne usmerjenosti njihovih staršev." Tako je torej tudi po tej plati vse v najlepšem redu … država se zanese, da starši, ki v bistvu sploh niso starši "delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove osebnosti in želja, ter svojim otrokom omogočajo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj ter usposobitev za samostojno življenje in delo." Odrasli, ki bodo otroštvo preživeli v istospolnih skupnostih, bodo kajpak v celoti enakovredno dojemali pomen odnosov med moškimi in ženskami in pomen družine, kot tradicionalne skupnosti na kateri je zgrajena družba.Predlagatelj nadalje ugotavlja tudi da "družino ustvarja otrok. Če ni otroka, ni družine. Življenjska skupnost moškega in ženske brez otroka ne pomeni družine, ne glede na to, ali gre za zakonsko zvezo ali za zunajzakonsko skupnost. Za pojem družine ni potrebno, da gre za življenjsko skupnost otroka z obema staršema. Zadostuje, da živi otrok z enim roditeljem ali posvojiteljem, oziroma z eno odraslo osebo, ki zanj skrbi in ki ima do otroka po zakonu pravice in obveznosti." V isti sapi pa izvemo tudi da "družine ne predstavlja življenjska skupnost starih staršev z mladoletnim vnukom, oziroma skupnost odraslega sorodnika z mladoletnim sorodnikom, četudi odrasli sorodnik individualno in trajno skrbi za mladoletnika, kajti med sorodniki, ki niso v razmerju starši – otrok, po našem pravu ni nobenih pravic in dolžnosti, niti dolžnosti preživljanja." Lepa reč torej – enostarševske, istospolne in izvenzakonske družine so za državo družine, kot se šika, če pa vnuk živi s starimi starši, ki so velikokrat boljši očetje ali matere kot originali, pa to ni nobena družina.No, kaj pa vem, saj vse morda le ni tako črno-, predlagatelju se je namreč, med drugim zapisala tudi hrabrilna misel, in sicer da "država s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ter svetovanja omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno partnersko in družinsko življenje, pomaga pa jim tudi reševati probleme v medsebojnih razmerjih in v razmerjih do otrok." Bojazen za družino je glede na navedeno bržkone le preuranjena, saj bodo torej sedanje in bodoče rodove, ki bodo peljali slovensko družbo, k družinskim vrednotam, namesto starševskega zgleda spodbujali kar učitelji, pa zdravniki ter seveda svetovalci na centrih za socialno delo in jasno, če pa kaj ne bomo razumeli, pa le brž stecimo k družinskemu mediatorju ali pa še enkrat natančno preberimo predporočno pogodbo … Upam le, da matičarji ne bodo preobremenjeni.