Govoril je
dobro, gladko in zelo pripravljeno. Prvih pet let, ki se jih ne spominjam in ko se
mi je, po njegovem, zgodilo vse zaradi česar sem kakršen sem, me je dejansko
prevzelo. Njegovi razlogi za življenje pa ne. Morda bi bili celo prepričljivi,
če ne bi bil nekoliko premlad. Namreč, premlad za smisel. No-, res, da ni nihče
premlad za smisel svojega življenja, marsikdo je sicer premlad za konec svojega
življenja, premlad si pa lahko kvečjemu za govorjenje o
smislu. In to je to.
Mimogrede, ali raje mimo smisla; nikoli premladi za smisel
in nikoli prestari za smrt. To smo. Dejansko ne poznamo ne enega in ne drugega,
pa vendar (do-)živimo oboje. Pomembno je le, kaj od tega te prej nagovori. To
je pač tisto, usodno.
Rekel je, da živimo zato, da bi nam bilo lepo.
Ja, zakaj nam pa ni, vsaj večino časa in večino ljudem,
ne? Zakaj se torej to sploh sprašujemo in kaj še iščemo tukaj? Tisti, ki pač še
kaj iščemo. Tisti, ki ne, pa tudi ne zato, ker bi morda že našli. Ne-, niso
našli-, le ne ljubi se jim (več) iskati. Ne vidijo smisla v iskanju smisla. In
morda je to celo glavni namen iskanja. Da enkrat nehaš.
Rekel bi mu, pa mu nisem in sploh zakaj bi mu, saj je sam povedal,
da smo na planetu svobodne volje; torej tudi njegove. Rekel bi mu, da živimo
predvsem zato, ker smo nekoč spočeti in še nismo umrli. Dejansko nas ni nihče
vprašal, če nam je to morda po volji. Dejansko nihče niti ne pričakuje od nas,
da bomo sploh kdaj našli kak smisel.
Vse te stvari, vključno z življenjem, strahom pred smrtjo,
geni, reprodukcijskimi prizadevanji, egu in vsej ostali navlaki, ki temu sledi,
se nam kar dogajajo. Jaz osebno, za svoje življenje ne storim ničesar in nikoli
nisem ničesar storil, zgolj zvesto sledim tistemu čemur moram. Nisem jaz tisti, ampak
v meni je reaktor, ki kuri in žene vse skupaj. Svobodna volja je pri tem verjetno
le njegov radioaktivni odpadek, ki praviloma onesnaži okolico in vsem povzroči
še več težav. Potisnjen sem po klancu navzdol in kotaljenje sproti
osmišljam, kolikor ga lahko in kolikor ga je sploh treba. Samozavedanje in smisel sta
kvečjemu stranski produkt tega stvarstva. Prvi približek uvida v tisto, kar nas je
pripeljalo do tu. Tega, pri novem človeku, ali tistemu kar bo iz njega nastalo,
gotovo ne bo manj, ampak kvečjemu še več. Zanesljivo ima svoj smisel, vendar ne samo zame ali
zate, smisel ima za vse, za družino, rod, vrsto ter njen obstoj in razvoj. In tebe. In mene.
Bog (jaz pač verjamem vanj) nas ni ustvaril zato, da bi sami
zase obupovali nekje sredi puščave in iskali odgovor na vprašanje, zakaj smo se
znašli tu. Ustvaril nas je, da bi postali del vsega, kar sploh je, del življenja, ki
prenaša izročilo življenja. Kam, ne vem. Verjetno v življenje. Vem, da le naprej in vedno globlje. Vse
več se najde in vse več se sporoča. Vse več se zaveda in dejansko tudi živi. Resnica
je univerzalna, a mi je ne poznamo. Še ne. Poznamo njene odseve, sence, svetlobne
zajčke na steni in podobe v ogledalih. Vemo, da nekje je in da gremo proti
njej, dosegli je pa ne bomo. Takšni, kot smo zdaj, ne. Prej se bomo še morali
znebiti teles in sveta. Vsaj tega.
Recepta za upanje ni, kot tudi za srečo ne. Sam se moraš
prepričati vanju, ju ponotranjiti in preliti vase. Kot v mrazu zaščitiš telo,
moraš zaščititi tudi svojo naravno razbolelost. Nisi ji kriv in ne veš zakaj sploh
je, moraš pa jo varovati in to pred samim seboj. Pred zlorabo
samega sebe za uničenje samega sebe. In panično iskanje smisla je morda prav to.
Življenje je del Božjega načrta in zastonjski dar.
Privilegij, brez primere.
Smrt je vsa tema in praznina stvarstva, življenje so zvezde v njej. Majhne, drobne iskre, posute po žametu mrtvaškega pregrinjala.
Ne iščite mu smisla, kot ne sprašujte, zakaj je morda vino na
svetu?
Raje ga okušajte in uživajte s pravo mero.
Ni komentarjev:
Objavite komentar