nedelja, 29. april 2012

Najemniki in vse tiste velike reči.


Veliko lažje se je umakniti in pustiti vse. Pride trenutek-, ko se ti zdi, da vse skupaj sploh ni tvoje. Kakor, da se te ne tiče. Zakaj bi imel tuja življenja rajši od svojega? Le zakaj?
Velikokrat je lažje kar odstopiti, se vrniti v brlog in čakati, da vse mine. Morda je človeštvo sploh preživelo na takšen način. Potuhnjeno in oprezno. Pravi heroji so padli prvi, najprej iz življenja, nekaj pozneje pa še iz spomina. Ostali so tisti, ki so zadaj pobirali ostanke-, previdno čakali, da razgrajači odidejo in živeli naprej.
Vedno mora na koncu nekdo pokopati mrtve, popraviti streho, nahraniti otroke in posaditi krompir. Velika dejanja največkrat počnejo veliki tepci. Velika dejanja prinesejo velike posledice in malo majhnih koristi, ki jih rabimo za življenje. Velika dejanja so za proslave in parade. Majhne vsakdanjosti so za življenje.
Dobri pastir ostane pri svojih ovcah. Dobri pastir je eden od njih, ne zapusti jih in skrbi zanje. Morda se mu ni treba ravno vsak dan vojskovati z volkovi, morda mu ni treba umreti zanje. Morda je ravno zato dober, ker se preprosto ne gre velikega zmagovalca in ne tvega po nepotrebnem. Komu bi bolj koristil mrtev kot živ?
Potrebujemo živega pastirja-, takšnega, ki ostaja z nami. 
Ne le spominov nanj.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)