petek, 06. april 2012

Nesmisel za smisel.


Nekje sem prebral, da je smrt dejansko največja napaka narave. V bistvu ni razloga, da ne bi živeli večno. Vse to stvarstvo, življenje v njem, vsi neverjetni mehanizmi, ki ga poganjajo, obnavljajo in skrbijo za njegovo nadaljevanje, so tako čudovito zapleteni in izjemni, da je resnično škoda, da kar tako propadajo in umirajo. Vendar se to dogaja samo nam, ki se imamo za nekaj enkratnega in verjamemo, da smo lastniki življenja. Pa nismo in življenje se vseeno znova in znova poraja, obnavlja in vedno najde prostor zase. Kot bi našemu avtomobilu rezervni deli rastli sami in skrbeli za svoje pomlajevanje. Mi bomo življenju le oddelali svoj delček in vse ostalo vrnili. Življenje je Božje delo, človek je le ena izmed njegovih posod. Res da najvišja in verjetno edina iščoča Stvarnika, vendar nič bolj živa kot katera druga. 
To je težko razumeti in po Gospodu tudi ni treba več. On je svoje, tako kakor mi, sprejemal v enkratnosti, ki pa ni popolna, če se ne vrača v svoje izhodišče. Izhodišče življenja pa je tisto, kar ga je postavilo in poosebilo v nas-, večni in nespremenljivi. Bog je tisti, ki je določil trenutke in oblike v katerih se bo pojavilo. Bog mu je določil propadljivost in ga omejil, prav tako kot je začrtal zemeljsko usodo svojemu Sinu. Poslal ga je trpeti in umreti prav zato, da bi zanikal smrt. Gotovo bi se ji lahko za umaknil ali ušel, prelisičil zasledovalce. Veliko jih tako stori. On tega ni hotel. Preziral je začasne rešitve. Ni hotel umreti, vendar je vedel, da je srečanje s smrtjo njegovo poslanstvo. Šel ji je naproti, vedel, da ne bo prijetna, a jo jemal kot novo rojstvo in nov začetek.

To je naredil za nas. Seme mora umreti, da rodi.   

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)