Včasih res ni pravega smisla, ali pa sploh nobenega smisla. Zdi se, da komaj nekaj za silo stoji samo, že se ruši-, ne obstane-, polzi v brez-skeletno močvarasto sluz in se utaplja v muljastem vsakdanu. Nima ne temeljev, ne volje - ali pa sploh ničesar, kar bi potrebovalo za življenje.
Leta in leta se mučim z zbiranjem, zlagam v predalčke in albume, ki ne zanimajo nikogar in slej ko prej vse pade v veter, ki vedno razstresa po vogalih praznih vež. Ostajam brez vsega, tak kot sem in še bolj tak kot nočem biti. Brez sličic, brez spominčkov in brez smehljajev ... v prehodu med večnim in še bolj večnim - pod soncem, ki samo peče in med trnjem, ki samo bode, v navadah, ki dušijo moči in scvrejo upanje.
Življenje niti ni nekaj, kar bi si želel, če bi lahko izbiral. Morda bi rajši ostal kar v večnem niču ali pozabi ali pa kar tam kjer sem že bil - torej v genski kombinaciji, ki pač ne bi prišla na vrsto. Zakaj bi si želel še več od tega kar že je - saj še to ne zabava, dejansko utruja in spreleti me srh če pomislim, da bi lahko trajalo večno.
Tako se je verjetno počutil tudi Prerok. Trudoma je iskal in ves gorel, pa vendar našel sovraštvo in obup.
Gospod mu odgovarja tako, kot je prav. Tako kot zmore le On. Ko si želi smrti, ga okrepča in postavi na pot. Ne spusti se z njim v razpravo o smislu, ničesar mu ne očita niti ne kaže veličastnih znamenj. Zgolj dotakne se ga in preprosto povabi naprej. Reče le to, kar pričakuje in ne tega, kar ne bi bilo prav.
Verjetno vsa dejanja res niso dobra, še manj potrebna, vendar so prava, kadar so narejena z ljubeznijo in v dobri veri. Le takšna lahko vodijo tja kamor želi srce. Ne očitaj si napak, vedi, da si večji od njih in da zmoreš najti pot tudi z njimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar