četrtek, 06. september 2012

Bastard

Status očetovstva, kajpada velja podobno tudi za materinstvo-, ker pa je trenutno pri nas tako zelo moderno očetovstvo se zaenkrat omejimo zgolj nanj, je dejansko edini status moškega, ki je biološko in historično nesporen. Tudi če moški v svojem življenju ne doseže nič omembe vrednega se lahko, kot oče, v razvojno zgodovino človeštva za vse večne čase zapiše kakor živa vez in prenašalec genskega materiala. To preprosto ne more biti niti dvomljivo niti kakorkoli škandalozno. Tako pač je to v naravi. Vsi smo nasledniki in vsaj pretežno tudi predhodniki nekih generacij. Vrsta pred nami je praktično neskončna in za nami prav tako. Naš prispevek je glede na skupni človeški bazen praktično ničen, vendar za naše otroke enkraten in absoluten. Če ne bi imeli staršev, nas ne bi bilo, če ne bi bilo nas, ne bi bilo teh otrok. In če je priznavanje dejstva, da smo le členek v navidezno neskončni verigi, kaj je torej lahko še bolj naravno pravičnega kot to, da poznamo tistega pred nami in priznamo tistega za nami. Ošabnosti, ki bi ljudem zanikala pravico do očetovstva ali poznavanja svojih prednikov, si do sedaj ni dovolila še nobena resna družba-, nasprotno, civilizacije so dejansko utemeljene na pravici do nasledstva – tako materialnega kot duhovnega. Genetski izvor vsega tega pridobitništva s katerim se zdaj pogubljamo je prav praskrb za zarod in dve tretjini vsega kar smo in znamo menda že prinesemo na svet v nekih beljakcih. Še preden so se ljudje naučili pisati, so se že znali dogovoriti, da se oblast prenaša na potomce in še nam se zdi samoumevno, da je naslednik krone ali kmetije tudi biološki dedič, ne pa morda nekdo, ki se je pač pravočasno prijavil na razpis.
Vse to je staro kot človeštvo pa vendar smo se začuda spet znašli v medijski in svetovnonazorski godlji, ki je lahko zgolj ponavljanje neke prastare vaje. Žal sta nas vanjo, pa naj si bo posredno ali neposredno, zavestno ali nagonsko tokrat povlekla naša cerkvena dostojanstvenika, ki sta, za moje pojme, nizkotno padla na nekem banalnem obče-človeškem izpitu. Nadškof Uran je z izogibanjem in zanikanjem odgovornosti ob tem vprašanju, svoje predpostavljene očitno prignal do roba potrpežljivosti, tako da so se odločili za radikalno posredovanje, kardinal Rode, sicer nedvomno človek izjemnega profila, ki je verjetno sposoben voditi takšno inštitucijo kot je Vesoljna Cerkev, pa se je žal pokazal zelo šibkega v reševanju svojih osebnih problemov. Vse kar se mu dogaja so za moj okus kar nekoliko (pre)hitro razglasili za napad na inštitucijo, vendar bi to najbrž niti ne bilo potrebno, če bi dejansko on sam zmogel pravočasno odreagirati in se po očetovsko pogovoriti s tistim, ki to trenutno razume dobesedno.
Zame sploh ni pomembno ali sta nadškof in kardinal tudi resnično obdarjena z "očetovskim" blagoslovom ali pa so obtožbe neresnične. Gre za odnos do tistih, ki zastavljajo neko najbolj preprosto in osnovno človeško vprašanje. Človek človeka sprašuje če sta iste krvi. Osebno verjamem, da neki anonimni in običajni ljudje, ki so se spustili v takšne raziskave, vendarle imajo konkretne razloge za to in da ti morda le niso samo poskus blatenja inštitucije Cerkve, kot to običajno najprej slišimo. Zame je to najprej osebni problem, ki se rešuje osebno. Svetohlinstvo v teh zadevah preprosto ni pošteno do vernikov, ki pa smo del inštitucije in dobro vemo da Cerkev sestavljamo zgolj ljudje, ki se skušamo bližati Bogu. Bog ni član Cerkve. Svetnikov je v njej sicer veliko, vsi pa to gotovo nismo in nikoli ne bomo. In to je dejstvo.
Vse te silne debate in teste bi se verjetno dalo narediti tudi brez medijev, ki razumljivo želijo objavljati odmevne zgodbe in to vsaj tako močno, kot si spoštovana akterja  želita oprati roke od morebitne resničnosti obtožb.
Prav bi bilo, da se tudi eminence v tako osebno - človeških vprašanjih obnašajo predvsem osebno, človeško in človečno.
Mimogrede, zgodbe o duhovniških otrocih na Slovenskem so že tako stare in znane, da bi si tudi Cerkev že lahko nehala zatiskati oči pred njimi. Vendarle imamo, hvala Bogu tudi na tem področju kakšen zgled neke, morda vsaj približno pozitivne prakse. Nekoč sem namreč slišal, da je imel tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar otroka. Za razliko od nekaterih, pa menda, ko je to izvedel, ni nikamor zbežal, trmasto zanikal ali histerično zahteval stroge dokaze, čeprav je bil prav gotovo osebno obupan in šokiran. Raje se je izjemno pogumno odločil, da tega ne bo skrival in je to tudi javno razkril svojim faranom s prižnice. Bolj grobne tišine, kot je nastala v polni cerkvi po tem razkritju, si baje ni mogoče predstavljati. Po maši, ko je slavni pridigar ves ponižan in tresočih kolen stopil med vernike, ki so ostali zbrani pred cerkvijo, pa je bil menda deležen zgolj trepljanja po ramah in razumevajočih besed. In to se ni dogajalo v 21. stoletju v nekem velemestu, ampak na slovenskem podeželju in to v 19. stoletju. Ne vem sicer če je zaradi tega kdo nehal hoditi k maši, menda pa je Finžgar bil in do konca ostal priljubljen slovenski duhovnik. Preprosti ljudje so ga preprosto razumeli in mu niso zamerili.
Spoštovani, kaj naj rečem? … Za pravo in zgledno očetovstvo pač ni dovolj samo pozitiven DNK test, potrebnih je kar nekaj plemenitih vrlin in ena od njih je prav gotovo poštenost.
Otrok ni noben greh – otrok je pač otrok. 
Greh je morda kje drugje ... morda se rodi v srcu.

2 komentarja:

  1. Se popolnoma strnjam z avtorjem, vsako dejanje ima ime in priimek, institucija je vedno seštevek imen in priimkov in dejanj.Ker sem že v zelo zrelih letih, sem se o teh napadih na take ali drugačne organizacije naposlušala. Tudi v državi v kateri smo živeli vsi, ki imamo danes malo več kot dvajset let, če si opozarjal na napake posameznikov, ki so bili malo višje v takratni politični hirarhiji, si bil kar hitro obdolžen, da rušiš državo.Kar pa po moji skromni oceni ni bil namen. Nimam namena ugotavljati ali domneve s katerimi se srečujemo zadnje čase držijo ali ne, moti me reakcija, opozarjanje na napake je zelo hitro okarakterizirano, kot rušenje institucije in napad nanjo, ne glede kako se ta imenuje.To me moti in verjetno še marsikoga, pa zaradi tega ne bo spreminjal svoje svetovnonazorske priadnosti.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Točno to sem hotel povedati. Morebitno očetovstvo pač ni kolektivni problem in ne vem zakaj bi morali vsi slovenski kristjani zato imeti slabo vest ali videti zaroto v vsakem in vsem. Ta zadeva za moje pojme nima nobene zveze z vero in še celo s celibatom ne. Tudi nekateri poročeni imajo otroke v več "gnezdih". Cerkev bi morala v tem primeru jasno povedati: civilno-osebne zadeve naj rešita sama, cerkvene sankcije pa pač sledijo po cerkvenem pravu. Zakaj je treba delati kolektivne žrtve iz ljudi, ki so se očitno obnašali neodgovorno do poklicnih in osebnih zavez, ki so si jih nekoč zadali?
      Mene v bistvu tisti "otroci", če so res kakšni otroci, prav nič ne motijo niti mi to ne manjša vere, moti me neodzivnost, sprenevedanje in histerično zavračanje krivde, ki se mi pa zdi nevredno navadnih vernikov, kaj šele škofov.
      Zadeve res poznam zgolj iz medijev, vendar sem vseeno prepričan da se gospodoma te zadeve vendarle niso zgodile tako nenadoma, da jih ne bi mogla že prej rešiti na osebni ravni in to brez medijev.

      Izbriši

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)