nedelja, 02. januar 2011

"V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi." (Jn 1,4)



Beseda je prišla v praznino. Pravzaprav ne popolno – dejansko je v njej že vse bilo. Tako kot je zdaj. Bila je večnost, bili sta luč in tema in bilo je življenje. Povsem dovolj za začetek. Iz tega je potem nastalo vse, kar je. Saj, v bistvu še zdaj ni nič več od tega, le da je sestavljeno in napeto na kalupe, ki podpirajo zaznavne oblike.
Svet in mi z njim smo le kulise. Platna-, napeta na moč življenja, ki prihaja od drugje, obešena na pretoke nekih energij ali naboje, ki so ostali razsejani po polju na katerega so bili vrženi. Posejani so, da bi vzklili in rodili neko okolje. In res so vzklili, se ukoreninili ter zapredli mrežo v kateri smo zdaj zlepljeni vsi v vse.
Pajek uporablja mrežo za lov-, in naj bi bila njegovo orodje. Kaj pa če je on njen? Kaj če je lov starejši in pomembnejši od pajka in mreže? Kaj če je bilo najprej nekaj kakor: lov, potem mreža, ki je dobila pajka in nazadnje še muha, ker ji je bilo tako pač namenjeno? Namenjen ji je njen delček luči. Tako kot pajku in kakor nam vsem. Ne več in ne manj – točno toliko kot je. Ostalo je v večnosti-, v luči, ki je še ne vidimo.
Beseda je stopila v nič in ustvarila red. Kar je za nas nič, je resnično več kot red.
Je resnična luč, ki večno zmaga temo … in vso to praznino.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)