sreda, 05. januar 2011

Hvaljeno bodi njegovo sveto ime.



Preklinjanje in sramotenje Boga in vsega, kar je povezano z izpovedovanjem vere, je ponekod prepovedano z zakonom. Pri nas ne. Spraševati se, ali je to dobro ali slabo, je podobno kot če bi vprašali: "Ali smo ljudje dobri ali slabi?"
Pravilen odgovor je: "Kakor kdo in kakor kdaj."
Glede bogokletja se pri nas torej zanašamo na splošno ustavno določilo, ki pravi da je: "protiustavno … vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti", kar je potem, enako-pomensko ponovljeno še v Zakonu o verski svobodi.
Mimogrede, Zakon o verski svobodi bi lahko nosil tudi naziv Zakon o verski nesvobodi, ker se ukvarja predvsem s tem, kaj se v imenu vere ne sme početi. To sicer niti ne čudi glede na to, da so ga pisali in sprejemali prekaljeni ateisti ali kvečjemu panteistični razsvetljenci, ki pri nas že tradicionalno ali morda celo dedno, držijo roko nad tem področjem življenja.
Kakorkoli-, hvala Bogu, da ni še slabše in to je, v bistvu, tudi vse kar ima naša civilna skupnost opraviti z versko. Pač vse nekako pod marelo ždenja v mlakuži humanističnega individualizma; torej - "Živi in pusti verjeti."
Z žaljenjem, sramotenjem, omalovaževanjem, karikiranjem ali vsesplošnim in vse-obličnim zasmehovanjem vernikov, oseb posvečenega življenja, naukov, dogm, praznikov, simbolov in ustanov, se seveda, v maniri prosvetljenskega sekularizma in post-revolucionarne vse-vednosti, pri nas ni dolžan ukvarjati nihče. Lahko sicer neomejeno tožimo ali tožijo, vendar je zadeva zreducirana zgolj na osebno prizadetost in lasten denar.
Po svoje zanimivo – če, na primer, naredite plagiat popevke ali si "sposodite" tuja avtorska dela ter jih zgolj uporabite kot svoja, čeravno brez kakršnegakoli poniževanja vira ali tistih, ki so to poslušali, brali ali videli pred vami, se državni organi zganejo in grozi vam vsaj resna globa. Če pa vam, recimo pade na pamet, da bi "zlorabili" ali nenamensko uporabili ideje, vsebine, forme, človeške vloge in osebnosti, ki so delno ali morda celo izključno posvečene Bogu, pa se vam, v najhujšem primeru na ozemlju naše države (in kajpak, še mnogih drugih) lahko zgodi zgolj osebna tožba zaradi klevetanja ali nestrpnega govorjenja. Seveda, pa vam še v tem primeru država strumno stopi v bran, ker se lahko sklicujete na svobodo govora, ki pa je varovana kategorija. Država torej s črko zakona in svojimi orožji ščiti vsakovrstno individualno blebetanje ali klatenje neumnosti, ne pozna ali ne prizna pa vrednosti duhovnega izročila ter življenjskega vodila številnih rodov in pomembnega dela živeče populacije avtohtonega naroda.
Če smo jezni in nekomu rečemo, da je "komunist" ali "fašist", nas lahko kruto toži in verjetno tudi uspe dokazati razžalitev ali celo duševno trpljenje-, če pa si "umetnik" ali "humorist" sposodi verske simbole, izročila in osebe ter povzroči zgražanje ali prizadetost vernikov, se lahko brez težav sklicuje na širok paravan umetniške svobode.
Seveda ni vse za metat v en koš in tudi teren "bogokletja" je spolzek ter lahko, namesto svobode prinese komu tudi omejitev verskega izražanja, dejstvo pa je, da potrebno prepoznati načrtno in javno provociranje ter se tudi jasno opredeliti do njega. Če se, na primer urednik ali ustvarjalec odloči, da bo ob verskem prazniku, ki ga praznuje večina Slovencev, zabaval avditorij z norčevanjem ali satiro na račun simbolov, običajev in religioznih vsebin praznika, potem to pač ni umetnost ampak navadna namenska provokacija, ki za moje pojme, cilja direktno v ustavno kategorijo spodbujanja neenakopravnosti. Kot vernik se namreč jaz osebno počutim neenakopravnega in zasmehovanega, če se, na primer Zrnec in Bizovičar, za Božič norčujeta iz dogodkov ob rojstvu našega Odrešenika. Primer je seveda lanski in sem ga slučajno opazil, verjetno pa je bilo vmes še precej drugih, ki so me hvala Bogu, obšli.
Norčevanje in naklepno žaljivo govorjenje o veri vernike boli, še zlasti zato, ker si ga privoščijo takšni, ki o stvareh preprosto ne vedo drugega, kot tisto, kar poznajo iz gostilniških stereotipov. Občutek je podoben, kot če nekdo kritizira vzgojenost mojega otroka. Ni mi vseeno, pa čeprav je morda vse res. Preprosto imam občutek, da nekdo posega v moje, v tisto kar je bistven del mene in mojega življenja. Pri sebi rečem, da ga tako dobro, kot jaz, ki živim z njim in zanj, ne pozna nihče. Govorite lahko sicer kar hočete, poslušal vas pa ne bom.
Res ne vem koliko bogokletje prizadene našega Boga – najbrž nič in tudi ena opeka ne pade s cerkvenih streh zaradi tega-, dejstvo pa je, da prizadene ljudi.
Preklinjati Boga pomeni preklinjati ljudi, ki verujejo vanj … torej jih sovražiti v njihovem najglobljem in osebnem bistvu-, samo zato ker pač so …
Kam se to lahko razvije v praksi smo videli v zadnjih dvajsetih letih balkanske zgodovine. Tam kolnejo Boga že od nekdaj … kar tako …
Kaj pa če jih On ne posluša več niti takrat, ko ga kaj prosijo?

2 komentarja:

  1. Hvala lepa, nisem pristaš zakonskih posegov na to področje, mislim pa, da bi morali vsaj z zgledom in opozarjanjem dati vedeti, da nam ni vseeno.

    OdgovoriIzbriši

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)