petek, 5. november 2010

Kumljanci


Občutek imam, da postaja moderno ali morda spet moderno, iskanje točk univerzalnih energij, torej nekakšnih vozlišč zemeljskega in nebesnega-, tostranskega in presežnega. V bistvu nič posebnega in verjetno še manj novega. Vse civilizacije, da religij sploh ne omenjamo, so častile svete kraje in jih še sedaj. Popolnoma razumljivo je tudi, da se takšne točke ali morda, z drugimi besedami, kraji posebnih zaznav, skozi stoletja in tisočletja, bolj ali manj pokrivajo. Zdaj jih je dejansko manj, kot jih je bilo včasih, po mojem mnenju predvsem iz razlogov drugačnega načina življenja. Stari so dosti manj potovali kot mi in njihovi horizonti so ostajali ožji, kar pa po drugi strani pomeni, da so temeljiteje poznali svoj teren in ga spoštovali kot živega, kar morda na nek način tudi je.
Od tu recimo izvira tudi izraz »rodna gruda«; lepo prosim kaj ima danes še zemlja opraviti z rojevanjem? Včasih, v bistvu pa niti ne tako daleč nazaj, morda še sto let ne, se je vse to dogajalo po domovih, tudi povsem dobesedno – našli bi celo koga, ki je ugledal luč sveta na polju, torej resnično med grudami. Zlahka si predstavljam tudi, da je kdo, spet dobesedno, umrl pri delu na istem polju na katerem ga je morda mati rodila. To je sicer skrajnost, vendar jo omenjam, ker si močnejše povezanosti z zemljo ne morem predstavljati.
Spet sem zašel v domačijstvo, vendar je to, za moje pojme tako povezano z nadčutnim dojemanjem sveta, da se mu ne morem kar izogniti. Navezanost na okolje ni zgolj spominska, torej miselna preslikava preteklih podob v povezavo s prijetnimi mladostnimi počutji, ki se skupaj spletejo v neke vrste nostalgično razpoloženje. Ne, ni zgolj to – navezanost je močnejša-, energijska in nad-zazanavna. Kraj, kjer si odraščal (žal je rojstvo zdaj v celoti dislocirano in torej izključeno iz tega) te »namagneti«. Preprosto prepoji tvoje telo in duha s svojim vplivnim poljem ter vtisne energetski podpis vate za vedno. Tako dobi vsak človek nek svoj kraj – svoj osebni kraj na svetu. Če se vračamo nanj, tudi če so ga vmes že spremenili, se v nas preklopijo notranja energijska stikala. Razpoloženje se nam spremeni, čustva nas bolj ali manj preplimijo in senzorji se nam ogrejejo. Odpremo se nad-zaznavnemu, ki nas obsuje s starimi "deja-vu-ji" in že davno odčutenimi občutki.
Tako pač je – mogoče je to za koga celo nekaj novega-, meni se zdi samoumevno. Vedno se mi je zdelo samoumevno – tistega, kar vidimo je toliko kot ledene gore nad vodo proti tistemu, česar ne vidimo, pa vseeno ali še močneje vpliva na nas.
Razen naših osebnih krajev, ki smo jim prišteti, pa so tudi kraji, kjer morda sploh nismo doma in vendar smo tam bolj doma kot kje drugje; kraji na katerih smo dovzetnejši za stik med nebom in zemljo, kjer nas zemlja še močneje podpira in nebo še močneje privlači. To so milostni kraji, zemeljska stičišča energij. Tudi to ni nič posebnega in tam se preprosto počutiš drugače kot kje drugje. Tudi tam si odprt, le da ne toliko vase, kot v svojem osebnem kraju, ampak navzven – v okolje. Na milostnih krajih postanemo sestavni del nečesa večjega, se sestavimo, vgradimo v čas in prostor, če seveda sploh obstaja kaj takega kot čas in prostor in ne gre zgolj za senzorično popačenje naših možganov.
In takšen kraj je Kum. Posebnež in osamljenec - greben na stičišču elementov: vremena, pokrajin, svetlobe, teme, vetrov, civilizacij in človeških nravi. Piramida na stičišču štajerske živahnosti in dolenjske mehkobe, zasavske trme in posavske odprtosti. To vse je Kum in vsi njegovi so Kumljanci, tisti pravi, avtohtoni hribci, pa tudi takšni, ki hodijo nanj že skoraj 20 let iskat vtise, ki jih svetloba pušča na njegovih tisočerih obrazih.
Nekaj od tega so nam prinesli tudi sinoči na naš grad, na retospektivno razstavo Art Kum 1991-2009.
Na srečno pot jo je z lepimi besedami pospremil legendarni Aleš Gulič, možato so ji zapeli "un`s trboul", z orgelskimi harmonijami pa jo je pokril mojster Filip Križnik.
Nam je ostalo le še uživanje sadov bogatega večera, ki se je, kot se za lepo in prijetno spodobi, kajpak zaključil še z napitnico v grajski vinoteki.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)