Naredi se lahkega

Včasih si želim razmišljati, ne da bi mislil in verjetno celo pisati, ne da bi razmišljal. Kar tako, v prostem teku … navzdol po klancu, brez poganjanja in z odpeto srajco. Težke teme hitreje trošijo baterije in zabijanje z avtomobilčki v usojenem nam lunaparku, še bolj. Kdor koplje, se utrudi …
Pa kljub vsemu … Nekje je morda res vse povezano-, prav, kar naj bo. Nekoč se je menda res vse skupaj začelo-, seveda, kako bi drugače sploh kaj bilo? In glej ga zlomka, v neki točki se bo baje tudi vse skupaj končalo-, tudi prav? Kar naj se-, prosim, ali lahko morda storim kaj proti temu?
Možgani niso plug, ki ga zabiješ v zemljo in nekam vlečeš. Železo odskakuje in hrešči, kamni pokajo in skačejo iz tal. Tako … nekako surovo in del kraljestva resničnosti …
Ali pa … konji napenjajo mišice in njihova koža postaja vse svetlejša od znoja. Toplota puhti za njimi, kot dim v hladnem jesenskem zraku. Saj res – kdo ve, zakaj imajo konji tako kratko in gladko dlako? Ko jih božaš, čutiš toplo vlago na mokri koži in drget mišic, ki se sproščajo po naporu. Konji so tako … nabiti z življenjem, kot ustvarjeni za akcijo. Potrebujejo akcijo.
Tudi možgane je treba kdaj pustiti, da se zdirjajo. Naj vijugajo tam po travnikih, da zemlja brizga izpod kopit in veter mrši grivo. Vzpenjajo naj se na zadnje noge in hrzajo v hladno sonce, brcajo v zrak in se valjajo po steptani zemlji. Spočijejo se tako da dirjajo. Prosto, brez jermenov, sedel, stremen ali jezdecev. Potem so spet dovolj krotki za pod zadnjico, za v voz ali pred plug.
Včasih si samo zaželim misli, ki se ne bi trudile le nekam zavrtati, ampak bi se samo malo odbijale, tako kakor gladek kamen od gladine. Naj kar zdrsnejo, splavajo čez in pohitijo naprej. Zakaj bi se morale nenehno ustavljati, plužiti in trudoma še bolj zapletati.
Lahke misli potrebujejo lahke značaje-, takšne, ki se ne žrejo, ki stalno ne prežijo na priložnosti ampak jim puščajo pobudo. Lahek izbor ni za tiste, ki trudoma planirajo ali pa se krčevito bojijo tega, še bolj pa prihodnjega doživljanja.
Trenutki brezskrbnosti so v resnici trenutki poguma-, občutki prostosti pa le občutki pre-prostosti.
Bodi prost-, zato bodi raje pre-prost.