Ob bližajočem se prihodu in prvi svečki, bi me lahko verjetno nagovorilo tudi kaj bolj svetlega-, vendar tudi to ni tako žalostno. Zakaj bi pa bilo? Tako pač je-, dejstvo, ki se mu ne bomo izognili. Svetli čas teme …
Če so ljudje upanja, pod tem geslom iskali smisel življenja, zakaj bi ga ne mogel še jaz?
Pričakovanje je pravi in resnični obraz upanja. Kaj naj bi sploh pričakoval, če ne upam-, če ne verjamem ali verujem? Brez vere pričakujem kvečjemu tisto, kar je-, trenutno sicer morda ne pri meni, vendar vseeno v življenju in na svetu. Pričakovanja brez vere prav tako ogrejejo, vendar le plitvo, malovredno-, obsojeno na ta čas in prostor. Zlahka začnejo dolgočasiti ali celo presedati. Vsaj meni.
Pričakujem Njega.
Tistega, ki bo spet zbral moje koščke, ki sem jim vse leto izgubljal in me sestavil. Nekaj jih je odpadlo samih, ker so se razrahljali in jih ni nič več vezalo name, drugo je ostalo na tleh po trkih. Nekaj jih je bilo. Vsak je kaj odnesel, odtrgal. Kos tu, kos tam …
Šlo je sicer naprej, vendar je marsikaj obležalo povoženo.
Grem nekam … naprej, čeprav bi bilo verjetno bolje obstati in zbrati tisto kar je. Ne vem, če se sploh še splača kam hiteti – tam itak verjetno ni nič. Kar je, je tukaj ali pa sploh nikjer.
Pričakovanje je seme novega življenja, nove moči in svetlobe, ki bo presijala to majhno in tesno sobico. Prišla bo skupaj z ljubeznijo in toplino ter napolnila vse kotičke. Iztisnila bo iz njih vse staro in zatohlo ter odprla prašna okenca.
Gospod, pripravi me nase …
Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti. (F. Balantič)
Ni komentarjev:
Objavite komentar