Če me res ljubiš, zakaj si me ustvaril?

Za to, čemur se reče konec leta, se menda spodobi delati obračun-, potegniti črto ali križ in biti hvaležen za vse kar se je zgodilo, morda pa še bolj za tisto, kar se še ni. 
Zanimivo je, da hvaležnost pomeni, da nekoga priznavamo, da ima moč nad vsem tistim, kar nas opleta in zapleta, kar usmerja naše življenje ali pa vsaj mislimo da ga. In tu je neka razlika, namreč tisti, ki ne verjame, da obstoja kaj takega kar bi življenje usmerjalo, kar bi določalo pot in mu narekovalo cilj ali pa imelo vse to že nekje zapisano, tisti nima biti za kaj hvaležen. Tisti lahko verjame, da je vse le predmet naključij ali igre okoliščin. Lahko verjame, da je on sam le preplet silnic in vplivov, ki se na nek čuden način nekoč in nekje zvrtinčijo, skrotovičijo in postanejo klobčič, ki je on sam. Nekoč se bo razvozlal ali razpadel, nekoč se bo odkotalil in razmotal v večnost in morda tam postal del nekega novega vozlička, ali pa preprost le del niča. Večnega in nepredirnega niča.
Drugi, ki verjamemo, da so naši koraki prešteti, da so naši pogledi vnaprej usmerjeni in da so tudi naše misli nekomu znane, tisti pa smo lahko hvaležni zgolj zato, da se je vse sploh uresničilo. Hvaležni smo lahko, da obstaja načrt in nekdo, ki stoji za njim, še posebej pa, da smo mi del njega. Hvaležen sem lahko, da sem izbran, da sem del celote, ki bi sicer zlahka in prav dobro delovala tudi brez mene pa vendar sem jaz osebno tisti, ki sem izbran in postavljen vanjo.
Dobri Bog, hvala Ti, ker si me postavil v ta čas in prostor, ki si ga Ti sam izbral in ki je tako zelo primeren zame, da mi je lahko tako dobro, da zmorem biti hvaležen za to. 
Ustvaril si me za resničnost tega časa in samo Ti veš, kdaj se bo dopolnila. Hvaležen sem Ti, ker Ti zaupam in vem, da je tako tudi najbolj prav.

Minus deset med nami

Zanimiva stvar, ti odnosi. Toliko srečanj in pogledov med nami. Toliko časa preživetega drug ob drugem, še več pa drug mimo drugega. Toliko misli in takšen delež življenja, namenjenega odnosom, pa vendar skoraj vse ostaja med nami. Tako malo ali nič od tega se nas res ne dotakne, ne prestopi našega praga. Trenutki, ki pridejo v nas so velika redkost in nepozabni. In vendar je prav njim vse to namenjeno-, toliko časa in energije za te delčke, redke kosce pravega zavedanja koga drugega razen sebe. Takrat spustimo blizu ali vase še koga. Takrat nekdo pride in takrat se nekaj zgodi.
Vse to je čudno, tako čudno kot ne-svetloba med dvema lučema, kot razsežnost niča med dvema zvezdama. Svetloba, ki je ni, tema, ki je ni in nič, ki ga ni. Dve luči svetita enako, počneta enake stvari in imata isti vir, vendar sta kljub temu vsaka zase, nepovezani in tako tuji. Tako je z nami- eden do drugega, na istem napajanju in smislu pa vendar je vmes še toliko ne-svetlobe in ne-teme, toliko nedorečenega in nerazumljenega. Razumevanje je zgolj refleks, odsev druge svetlobe v naših očeh. Ni svetloba sama.
Odnosi so vsajeni v nas. Vajeni smo vzorcev odnosov, kot smo vajeni vzorcev dojemanja, gledanja ali poslušanja. Radi imamo vzorce, radi imamo obrazce in predalčke z napisi. Vajeni smo izpolnjevati rubrike in tako je tudi z nami in med nami - ti si tam, jaz tu, ti veš kje si, jaz vem kje sem - ne prestopaj, ne prehajaj, ne bližaj. Ne išči več od tega, kar je - več je preveč in napačno. Kar je bližje zavračamo, moramo zavrniti. Ne zdržimo. Bojimo se bližine in ne vemo kaj bi z njo.

Kam gre življenje?

Razmišljal sem, kam neki gre življenje. Ali tisto, kar tako imenujemo, pa niti ne vemo kaj je? Vsa ta moč, vitalnost, volja, spreminjanje ..., vse tisto kar izkazuje nekaj, ... kar pač živi. 
V tem trenutku še tako polno vsega ... misli, občutij, spominov, pričakovanj, volje ... potem pa nič več. Ustavljeno, utišano, ugasnjeno ... Bog ve če ni tudi izgubljeno in izginjeno, uničeno, ali pa le vrnjeno in predrugačeno v nekem oblaku ...
Kar ostane je prah, tisti prah, ki se pregnete v nekaj in potem spet v prah, in spet in spet ... elementi, atomi, gradniki ... sestavljeni in zlepljeni, naspiralani ali napljuvani na neke vejice ... nič brez življenja, nič brez vdiha in izdiha, nič brez neke male trgovine ... ven in noter, daj dam ...
Le kam bi lahko šlo življenje, le kam bi lahko šla svetloba bliska ali zvok besede ... ne vem, res ne vem ... ampak nekje je vse to. Gotovo je. Nekje je ostalo ... najbrž je obviselo v času.
Saj ni problem v življenju, problem je v času. 
Čas je hudičevo darilo. Dano je zato, da bi vzelo vse.

Spet je povsod advent, razen pri nas …

Advent je čas krščanskega pričakovanja božjega prihoda, seveda pa tudi čas ko se razpoloženje celo tistim, ki so drugačne ali nikakršne vere, iz vsakdanjega spreminja v bolj ali manj praznično.  

Ta čas kajpak predstavlja tudi nadvse dobrodošlo in praktično priložnost za promocijo mest, ki jih praznično ozaljšajo, popestrijo s stojnicami in uličnim dogajanjem na katerega vabijo od blizu in daleč. 
In seveda se pustimo nagovoriti in pregovoriti, pridemo, pogledamo in poslušamo, malo zmrzujemo, spijemo kuhančka pa je lepo ... 

Tako je to na Dunaju, pa v Celovcu in Gradcu, Zagrebu in morda še kje.

Vendar-, regionalna izjema je tudi tokrat najlepše mesto na svetu, kjer se sicer lahko veselimo vsega tega in prav ničesar ne manjka, le da tukaj ne v adventu, ampak v prazničnem decembru.

Zakaj je tako ne vem in se tudi ne sprašujem več. 
Tako pač je, ker je nekatere še vedno stvari sram imenovati z njihovim pravim imenom. Če hočeš torej na adventni ali božični sejem moraš, hočeš nočeš, čez mejo te države.

No-, resnici na ljubo, tudi Ljubljana je malce že ušla očitno strogi cenzuri in na neki tuji spletni strani vendarle sramežljivo oznanila, da tudi pri nas poznamo advent.

No, saj bo-, če pomislim je to tudi sporočilo adventa … prihaja ... počasi-, prej ko v Pjongjangu bo tudi pri nas … verjetno ... potrpljenje je božja mast. 

In zelo smo namazani. 

Dan žalitve, žal!

Dan reformacije, z vsem dolžnim spoštovanjem do evangeličanov - naših bratov v Kristusu, njihovega začetnika Luthra, in seveda vseh imenitnih Slovencev, Trubarja, Dalmatina in Bohoriča, kot  tudi prve, druge in vseh naslednjih slovenskih knjig, je, za moje pojme, v isti sapi tudi dan žalitve katoličanov. In to iz enega in edinega razloga. Ker se pač imenuje Dan reformacije in ne, na primer "Dan slovenske knjige".

Reformacija je bilo versko, kulturno in politično gibanje 16. stoletja, katerega cilj je bila preureditev rimskokatoliške Cerkve in pika. Nič več kot to. Gibanje ni izkazovalo nobene narodno-buditeljske, proti-fevdalne ali socialne ambicije, vsaj na območju sedanje Slovenije ne. Nasprotno, v osnovi je šlo zgolj za verski upor, javni poziv “pravoverne” cerkvene ločine vernikom k večji gorečnosti, Cerkvi pa evangeljski disciplini.  

Ker pa so si akterji, med ostalimi reformnimi cilji zadali tudi vsaj enega nesporno pozitivnega, in sicer, da naj vsak vernik bere Sveto pismo v svojem jeziku, je tudi pleme Slovencev prišlo do svoje prve tiskane knjige. Mogoče ni neumestno vprašanje, koliko Slovenci, 431 let po izidu prvega prevoda, dejansko sploh beremo Sveto pismo, kar je bil vsekakor to primarni cilj reformatorjev.  

Menim, da se Slovencem takrat ni sanjalo, da bi takratno dogajanje lahko kdaj predstavljalo razlog za praznik, prav gotovo pa ne zanikam, da je tega vredno, vendar, še enkrat, zgolj kot spomin na prvo tiskano knjigo v domačem jeziku in nič drugega.

Samo obdobje reformacije se na območju sedanje Slovenije ni odlikovalo z ničemer, kar bi bilo količkaj vredno veličastnega narodovega spomina, še manj praznika. V končnici je prineslo zgolj oster verski razkol in, glede na to, da so bili reformatorji iz teh krajev izgnani, tudi sovraštvo, ki se z nekaterimi mutacijami, razvojno nadaljuje še danes. Drugače si namreč tako iskrene in prirojene nestrpnosti do rimskokatoliške Cerkve pri nas, ne morem razlagati. Dogajanje je grobo in, najbrž ponesrečeno ponesrečeno primerljivo kvečjemu s komunistično revolucijo 400 let kasneje, ki je pa za razliko od reformacije "uspela" in še danes nekaterim predstavlja trajen vir neizčrpnega navdiha in nostalgije.

To, da je do praznika, s tem ponesrečenim in provokativnim imenom, ki ga menda na svetu praznuje samo še Čile in nekaj nemških dežel, l. 1992, sploh prišlo, je verjetno zasluga poosamosvojitvenih političnih razmerij in predvsem vpliva takratnega podpredsednika Vlade RS, g. Viktorja Žaklja. 

In zakaj bi se potemtakem katoličani smeli na ta dan počutiti užaljene?

Iz dveh preprostih razlogov. Najprej zato, ker se praznik imenuje z imenom, ki je pri nas predstavljeno in tudi še vedno razumljeno kot simbol upora proti katoliški Cerkvi, torej navideznega boja za svobodo, čeprav niti slučajno ni to, in nadalje zato ker se navedene in nedvomno izjemne reformatorje, ki so, razen nesrečnega Dalmatina, ušli iz teh krajev, zdaj kuje v zvezde, kljub temu, da od njihovega dela v Sloveniji, resnici na ljubo, ni ostalo praktično nič, niti na verskem niti na jezikovnem področju. Reformacija v Sloveniji preprosto ni uspela, ponekod drugje je, pri nas pa ne. Po drugi strani pa se, če gre beseda o obstoju in razvoju slovenskega jezika in narodove zavesti, se, na primer in za primerjavo, javno še vedno raje ne omenja pomena blaženega škofa Slomška, da o mnogih drugih slovenskih zavednih duhovnikih književnikih in narodnih buditeljih niti ne govorimo.

Spoštovani, razumeti je treba nekaj, Slovenstvo se tukaj gotovo ni obdržalo in razvijalo zaradi reformacije niti zaradi par sto dragih in kasneje prepovedanih ali zaplenjenih knjig. Reformatorji so na takšno narodovo stanje takrat že naleteli ter ga na nek način zgolj dokumentirali in ohranili v spomin. Zastavili so smer razvoja pisane slovenske besede, vendar je po nepismenih generacijah, Slovenstvo tukaj in še vedno živo predvsem zaradi preprostih, nereformiranih ljudi, ki so ostali in materin jezik tako ljubeče ter vztrajno govorili in molili, da so ga, kljub vsemu nasprotovanju, obdržali, čeprav spoštovanih reformatorjev, ki so jih nekoč taisti ljudje pomagali pregnati, že dolgo ni več med njimi.  

Ni prav!

Izvoljeni predstavniki tega ljudstva, torej tisti izmed nas, ki jih odlikuje dovolj močna želja po oblastnem položaju in ki so se, na osnovi volje dobre polovice volivcev ter nekega zapletenega algoritma, le uspeli pririniti v Državni zbor, so z veliko večino odločili, da enega izmed njih ne bo več med njimi. Razlog za izključitev je, da je ta pravnomočno obsojen in definitivno zaprt. 
Brez skrbi, tokrat ne bomo znova o "indično" dokazani krivdi ali o mučnem in dolgotrajnem sodnem spektaklu-, pa ne zato, ker ne bi bilo kaj pisati o tem, preprosto ne bomo ker se ne spodobi javno mučiti morebitnih bralcev, ki o tem kje drugje lahko preberejo na milijone izbranih besed.

Razmišljamo torej o oblastnem razmišljanju in prvo, nekoliko neprijetno dejstvo v tej zvezi je, da je bil dotični pravnomočno obsojen že preden je kandidiral za poslanski mandat, česar mu ni nihče preprečil in, glej ga zlomka, dobil celo več glasov volivcev kot kdorkoli drug, ki zdaj strumno pritiska gumb za njegovo odstranitev.

In tu tiči že tudi prvi problem-, predstavnika ljudstva, ki ga je izbralo ljudstvo, bi smelo, po logiki stvari odpoklicati samo taisto ljudstvo, ki ga je izbralo, torej, dogajanju bi moral slediti kvečjemu referendum o odpoklicu poslanca v njegovi volilni enoti, ne pa glasovanje tistih, ki jih ne predstavlja.

Drugo in še bolj čudno dejstvo je, da se konkretnemu obsojencu kazen izteče čez slabi dve leti, izvoljen pa je bil za mandat, ki naj bi trajal še vsaj dve leti dlje. Torej so mu kolegi, ki se imajo za pravičnega zakonodajalca v tej državi, z izključitvijo, poleg obdobja ko bo zaprt, odvzeli položaj tudi za tisto obdobje, ki mu pripada še po tem.

To pa gotovo ni ne pošteno in še manj pravično. Na takšen način bi lahko nekomu odvzeli tudi možnosti za preživetje, npr. zasluženo pokojnino, kmetijo, delavnico ..., ker ga pač ne marajo. Tako se politiki namreč odločajo, če še ne veste, binarno ... ljubim, ne ljubim ...

Če privzamemo pridobljeni poslanski mandat kot naložbo ali neke vrste navidezno premoženje, kar tudi dejansko je, v katerega je nekdo vložil svoje ime, življenje, znanje in sposobnosti ter si ga pridobil na legalen način, torej z aktivnim sodelovanjem v politiki in na demokratičnih volitvah, potem mu zaradi pravnomočne obsodbe zaradi dejanja, ki mu te pridobitve ni omogočilo, takšnega premoženja ne bi smeli odvzeti. Baje še tistim, ki so premoženje zagotovo pridobili na kriminalen način, tega še vedno ne zasežejo.

V našem primeru velja celo nasprotno, našega nesrečnega poslanca je nesmrtna epopeja dokazovanja krivde in sojenja trajno zaznamovala, ga močno ovirala pri izkoriščanju političnega kapitala ter mu grobo rušila karierne in življenjske načrte, njegovim konkurentom pa leta in leta dajala v roke močno orožje, ki so ga neizprosno usmerjali proti njemu. Kljub temu očitno tega človeka nikakor ni uspelo zrušiti drugače, kot s politično, torej oblastno in avtoritarno odločitvijo. Če pa upoštevamo še tretje in skoraj grozljivo dejstvo, da je to prvo in edino, kar so v tem mandatu storili njegovi dolgoletni tekmeci in nasprotniki, pa tudi sopotniki, ki se očitno znajo obrniti hitreje, kot se uspe obrniti vetru, potem lahko posumimo, da gre pri zadevi za kruto in nesorazmerno kaznovanje političnega nasprotnika. Torej nekaj, kar nam je znano že iz sredine prejšnjega stoletja.

Zadnje in nepomembno dejstvo pa je, da vse skupaj povzroča zelo slab priokus neprikritega vračanja prakse, ki jo že poznamo, in sicer, da je resnica samo ena in znana zgolj tistemu, ki je na oblasti. Tako, kot se on odloči, samo tako je lahko res in prav. Kogar oblast določi za krivca, pač postane in ostane zločinec, izobčenec in javni osramočenec, zlahka pa izgubi tudi snovno in nesnovno premoženje, ne glede na to kako je prišel do njega ali, kar je še bolj žalostno, kako je oni drugi prišel na položaj, s katerega lahko sodi.

Pravično spet postaja tisto, o čemer odloča oblast. Pravo je še vedno in spet inštrument avtoritete, ljudstvo ostaja humus, ki to namišljeno avtoriteto, kot vedno, (pre)dolgo slaboumno hrani, morala pa … hm, morala ... kaj bi že to bilo …?

Veliko se govori o pravu, ki naj bi predstavljalo pravičnost, vendar to dogajanje s pravičnostjo ne more in ne sme imeti nobene zveze, torej tudi s pravom ne, pa čeprav si ga sproti izmišljujejo eminence.

Dejansko gre za diktatorske odločitve in pravniki, ki pri njih sodelujejo ali jih tolerirajo, služijo diktaturi, ki se ji lahko reče tudi "parlamentarna", če tako želite.

Vendar-, spoštovani in vsi ostali, diktatura ostaja diktatura, diktatorji pa upravičeno zgolj predmet sovraštva in zgodovinskega zgražanja, ne pa nekaj kar bi se dalo spoštovati.

Zdaj pa tudi vas vprašam: "Čigava je potemtakem država, kjer državljani ne morejo spoštovati oblasti ampak se lahko le zgražajo nadnjo?"  

Po poteh spominov in tovarištva - Kočevski Rog

118-Grobišče Debliške livade pri Jami pod Krenom

Oznaka118

KrajONEK

ImeGrobišče Debliške livade pri Jami pod Krenom

Tipbrezno, gozd

Tipvojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti

Opis

V grobišču v Debliških livadah pri Jami pod Krenom so domnevno žrtve, ki niso bile sposobne priti peš od kraja, kjer so se ustavili tovornjaki z ujetniki, do grobišča pri Jami pod Krenom.

Opis lokacije

Grobišče leži približno 20 m za označevalno tablo grobišče v Jami pod Krenom. Vhod v jamo leži 10 metrov pod cesto, v smeri proti Žagi Rog.

119-Grobišče Jama pod Krenom

Oznaka119

KrajONEK

ImeGrobišče Jama pod Krenom

Tipbrezno, gozd,

Tipvojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti, ruski Kozaki

Opis

Najdeni predmeti kažejo, da so tu usmrtili pripadnike HOS, vojake srbske narodnosti, morda tudi Nemce in Ruse prepeljane iz Šentvida in Kočevja v Kočevski Rog.

Opis lokacije

Objekt je udorna skoraj okrogla vrtača v gozdu, s podorom na dnu. Premer vrtače po daljši osi je 26 m, globoka pa je 7 m (merjeno od nižjega roba pri železnem križu).

Jama pod Krenom je verjetno najbolj znano slovensko prikrito grobišče, predvsem po zaslugi spravne slovesnosti, ki je bila tam junija 1990. 

Tja se pride iz Kočevja, skozi Šalko vas in Željne. Držati se je treba zmagoslavno označene smeri za partizanski spomenik Baza 20, kjer so imeli partizani med vojno razne delavnice in bolnico. Vožnje po deloma še makadamski in zaradi spravila lesa tokrat blatni ovinkasti cesti je za kakšnih 15 minut. Območje je še vedno globoko skrito in ni mi znano da bi bila tam kdaj kakšna omembe vredna bitka. Kljub temu pa je, po končani II. svet. vojni v tisti hosti našlo smrt tisoče nikoli identificiranih ujetnikov, ki so jih partizani serijsko likvidirali in metali v jame. Po zaslugi redkih, ki so morijo le uspeli preživeti se je sploh izvedelo, kaj se je dogajalo. Krvnikom namreč ni bilo nikoli treba polagati računov.

No, zahvaljujoč slavni partizanski bazi se sploh pride do grobišč, ki to niti niso. Gre za gozdno območje, s kateri se očitno ne ve kaj z njim narediti in ta zagata je razvidna že iz raznovrstnosti obeležij, ki se tam pojavljajo. To lahko razumemo tudi kot dejanski spravni simbol in posledico dejstva, da je te mrtve ljudi združil le in samo ta kraj.
Žal šele v smrti.

Vstop na območje grobišča

karta območja

napisni pano na vhodu _ 1

napisni pano na vhodu _ 2

Debliška jama , ob cesti

Debliška jama

spomenik pod Krenom

spomenik pod Krenom

napis v spomeniku

obeležje ob jami pod Krenom

Jama pod Krenom

mozaik p. Rupnika v kapeli

kapela pod Krenom

O pomembnih rečeh gospe Mance

Gospa Manca veliko razmišlja o življenjskih temah in jih predvsem zelo prepričljivo posreduje poslušalstvu. To je seveda pohvalno, vendar se z njo ne morem v vsem ujeti-, pa tudi, zakaj bi se? Vsak ima pravico do svojega razmišljanja, vsak prinaša svojo zgodbo in iz nje vleče svoje zaključke.
Zanimivo se mi zdi, da na prvo mesto postavlja nekaj kar imenuje dostojanstvo. Zlahka se strinjam, da je dostojanstvo pomembna življenjska kategorija, vendar ga jaz ne razumem na takšen način. Ogrožanje dostojanstva je zame nekaj povsem drugega, kot tisto, kar se dogaja za vrati stranišča. Če moraš odraslemu človeku narediti nekaj kar sicer dela sam, pa ne more, potem to gotovo ni poseg v dostojanstvo, zlasti če je ogroženo njegovo življenje. To je kvečjemu dejanje usmiljenja in ne poseg v dostojanstvo. Tisti, ki poklicno skrbijo za bolne ali onemogle to delajo stalno.  
Tudi s tem, da ne smemo soditi drugih, če nas za to niso prosili, se ne morem strinjati. Nasprotno-, dolžni smo opozarjati na napake, ki vplivajo na nas ali druge in ena od teh je tudi, da nas ne zanima mnenje drugih. Nikoli ni povsem vseeno, kako nas drugi vidijo, pa najsi so to naši starši, sodelavci, prijatelji in znanci ali pa naši naključni spremljevalci. Seveda pa smo dolžni najprej in predvsem pometati pred svojim pragom. Kdor resno poskusi, hitro spozna, da je s tem lahko neverjetno veliko dela. Vendar je opominjanje, opozarjanje in svetovanje pač pomemben del skupnostnega življenja. Učitelji, vzgojitelji, novinarji in nenazadnje tudi vsi mi, spletni potepuhi, to tako radi počnemo, pa nas večinoma nihče ne prosi. Če to sprejmemo kot dvosmeren proces, torej, da zmoremo tudi sami poslušati druge potem nam to tudi ne povzroča prehudih travm.
Odpuščanja in hvaležnosti seveda ni nikoli preveč, razlika med razmišljanjem gospe Mance in mojim je le v tem, da sem jaz za vse hvaležen predvsem Bogu in da je tudi vsako odpuščanje končno smiselno edino v njem. Jaz osebno zlahka odpuščam vsem, končno bo sodil pa On in ne jaz. Prav tako nimam nobenih težav z vesoljem ali univerzalno modrostjo, ki ju gospa omenja, ker ji gre besedica Bog morda malce težko iz ust, vendar zame vse, prav vse, izhaja edino iz Njega in se k njemu tudi vrača. V Njemu so tudi tista vrata rojstva in smrti, ki so res ena sama in nas vodijo v iste predprostore večnosti.    
Misel, da sem ves tukaj samo zate moj sočlovek, kdorkoli si že in, da sem si sam ta največja zapoved ljubezni, se mi zdi preprosto čudovita in brezhibna, če ne bi skrivala majcene pasti. In sicer v tem, da tudi ljubiti ne moremo, če ne bi bili sami spoznani v ljubezni, ki je neizmerno večja od naše. Ljubezen do soljudi je le delček tega, kar prejemamo in kar nas še čaka. To je pač življenjska drža, ki je sicer edina prava in v kateri je zajeto vse, kar je potrebno, tudi odpuščanje in varovanje dostojanstva, vendar preprosto ni zadostna, če ne vodi k svojemu izvoru. Ta ljubezen, ta empatija, ta življenjska malenkost, je dejansko le delček tistega kar nam je podarjeno in to je večnost, ki je tako velika, da nam preprosto ni razumljiva. Večnost je tisto, v kar se vračamo in tam je Bog. Kar mi gledamo in spoznavamo v ljubezni je le predokus večnosti in ne bi imelo niti pravega smisla, če ne bi vodilo v edino pravo smer.
Brez prave smeri in pogleda proti Bogu je tudi zemeljska ljubezen eden od načinov življenja, ki je sicer pravi, žal pa ne edini.

ليس هناك سوف

Ne vem zakaj, vendar dejstvo, ki vrlega bibličnega Pridigarja razočara, mene vedno znova očara. Gre namreč za fenomen stalnega ponavljanja zgodovinskih vzorcev. Nekakšno historično rotacijo, ki je očitno toliko pogostejša kolikor bližje nas se dogaja. 

Njega je pač utrujala, mene zabava.

Tako sem tokrat z zanimanjem prebral novico o obravnavi dveh "Slovencev", ki naj bi se v vrstah islamskih skrajnežev borila v Siriji. Pišem "obravnavi", ker, kolikor razumem, obeh mož oboroženih z vojaškim orožjem in čisto pravimi naboji, niti aretirali niso, ampak zgolj razorožili. Morda bosta celo ovadena zaradi nedovoljenega posedovanja orožja-, proti njima torej teče podoben postopek, kot proti kakšnemu revčku z zavojčkom trave v žepu.

Tolažilna se tokrat zdi zlasti novinarska teza, da "osumljeni za Slovenijo naj ne bi pomenil nevarnosti, se je pa že boril za Islamsko državo v Siriji".

Torej-, spoštovani gospod obravnavanec se je baje boril za Islamsko državo, eno najbolj krvoločnih terorističnih organizacij na svetu, ki se je odrekajo celo muslimani sami in kljub temu ne predstavlja nobene nevarnosti za nas, čeprav dotična združba poziva vse muslimane na svetu, da "Če lahko ubiješ nevernega Američana ali Evropejca - še posebej zlobnega in umazanega Francoza - ali Avstralca ali Kanadčana (...) vključno z državljani držav, ki so vstopile v koalicijo proti IS, se zanesi na Alaha in ga ubij,…"  Torej vendarle gre za izpričane in večno zamaskirane človekoljube, ki svoje humanitarne akcije radi dokumentirajo in objavljajo na spletu.

Dragi moji-, spoštujem slovensko policijo in vojsko, vendar sem globoko v sebi tudi prepričan, da dva, z modernim orožjem oborožena fanatika lahko sama napadeta vitalne funkcije Republike Slovenije ter jih, vsaj za nekaj časa, ohromita in povzročita nepopravljivo škodo.

Če kdo ne verjame, naj se spomni kaj se je julija 2011 dogajalo na Norveškem, kjer je visoko napredno državo dodobra zamajal en sam človek, ki je bil dejansko zgolj oborožen poslovnež in sanjač, ne pa izurjen in izkušen bojevnik.

Vsekakor gre za grozljivo podcenjevanje nevarnosti, vendar smo tega pri nas že vajeni. Podobno se je namreč že dogajalo v času razpadanja Jugoslavije, ko so naši sodržavljani ob prostih vikendih hodili "pomagat"  in tudi balkanskih vojnah, ki so razpadu sledile in v katerih se je baje izkazalo več Slovencev.

Kot sem že omenil na začetku, pa zgodovina, še posebej žalostna in sramotna, tako rada prihaja osvežena nazaj in novica o islamskih borcih iz Slovenije, me je ganila, kot me rade ganejo velike epopeje iz naše polpretekle zgodovine. In ena od teh so tudi Španski borci, torej jugoslovanski in slovenski komunisti, ki so se odhajali borit na republikansko stran v Španski državljanski vojni, v letih 1936-39.

Gre za dogajanje, ki ga je jugoslovanska komunistična politika po drugi svetovni vojni povzdignila na nivo narodnega herojstva in velike človekoljubnosti, na katerem, vsaj v Sloveniji, po skoraj 80-ih letih, še vedno kotira. Zadeva seveda ni bila tako zelo preprosta, v Španiji je takrat šlo za konflikt, ki bi ostal izključno španska notranja stvar, kar bi bilo tudi edino pravilno, če se vanj ne bi vmešali nacisti, fašisti in komunisti, zgolj zato, da bi preizkusili svoje bojne zmogljivosti in krvoločnost pripadnikov. No, vojna v Španiji se je končala z zmago nacionalistov kar je verjetno dodatno opogumilo Hitlerja, da je šel v osvajanje Evrope, pa tudi Stalina, da je naciste začel spoštovati in skušal najprej s sporazumom priti do vzhodnega dela kolača.

Akcijo novačenja "prostovoljcev" z območja nekdanje Jugoslavije za sestavo mednarodnih brigad v Španiji je vodila KPJ (osebno Tito), financirala pa Kominterna. Glede na navedbe o veliki finančni izgubi, ki jo je financerju povzročila afera z ladjo Korzika, l. 1937, je povsem utemeljen tudi pomislek, da so prostovoljce privabljali s čim bolj konkretnim od upanja na večno srečo v komunističnem raju. Osebno mi je nekdo povedal, da so ljudje govorili o plačilu v latu. O tem v komunistični Jugoslaviji, po 2. sv. vojni, seveda ni bilo priporočljivo govoriti, pa tudi koristilo ne bi nikomur, saj bi se lahko med ljudstvo in mednarodno javnostjo pojavil dvom, da Španci morda le niso bili herojski revolucionarji in človekoljubi ampak "vojni psi", torej plačanci, sam Tito pa zgolj umazani posrednik Kominterne in krivec smrti skoraj 600 jugoslovanov, ki so za vedno ostali v Španiji.

Skratka zgodovina se vendarle ponavlja, z njo pa tudi interpretacije. Zato raje pazite, kaj govorite, nikoli ne veste, če ne bodo morda vaši vnuki stanovali v ulici, ki se bo imenovala po kakšnem muslimanskem teroristu. 

Po poteh spominov in tovarištva - Stari Hrastnik

1. Grobišče Stari Hrastnik (Turberg) z Brnico. 

Pustova kmetija s hišo in kozolcem je bila 12. in 13. postaja križevega pota mučencev, ki počivajo v teh grobiščih. Štab za likvidacijo se je nastanil v Pustovi hiši. Kletni prostori so služili za slačenje, pod kozolcem pa je bilo »sodišče«. Tu so žrtve tudi vezali in v koloni vodili po hribu do udrtin v gozdu nad Brnico. Komando je imel major Ozne, ki si je kasneje sodil sam. 
Begunce so nagnali na travnik ob cesti za Stari Hrastnik in jih zastražili. Skupine, ki so prihajale k Pustovi domačiji, so štele 300 do 400 ljudi. 

Prihajali so peš ali s kamioni. Morija se je začela 16. ali 17. maja 1945. Tu so pokopani Hrvati in večje skupine slovenskih domobrancev. Koliko je bilo v resnici pomorjenih, ne bomo najbrž nikoli zvedeli. 

vir: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_plohl-andrej.pdf

2. 22-Grobišče Stari Hrastnik

Oznaka22

KrajDOL PRI HRASTNIKU

ImeGrobišče Stari Hrastnik

SinonimiGrobišče Tierberg, Brnica

Tipopuščen rudniški jašek, gozd, travnik

Tipslovenski domobranci, slovenski civilisti, osebe srbske narodnosti

Opis

V odprtih jaških, jamah in razpokah opuščenega odprtega rudnika na hribu Stari Hrastnik ležijo žrtve srbske narodnosti (usmrčeni v maju l. 1945) in slovenske narodnosti (usmrčeni v juniju 1945).

Opis lokacije

Grobišča se nahajajo verjetno po vsej planoti, ki se dviga proti naselju Blate.

KategorijaRudniški jašek, zaklonišče

OznačitevDa

NarodnostRazlične narodnosti - Slovenci in Srbi

StatusMešano

ZanesljivostLokacija natančno določena - grobišče potrjeno

Faza1

Datum29. 08. 2002

Natančnost2

Površina22

vir:http://www.geopedia.si/?params=L7387#T105_L7387_F7387:22_x507675.375_y110891.625_s16_b2

Približno 20 min hoje od Pustove kapelice na Brnici je križ in spominsko obeležje. 

Del poti iz te smeri je lepo urejen, vendar je lokacija praktično popolnoma neoznačena.

Pride se tudi iz smeri Hrastnika.

Pustova kapelica

Sadovnjak pod obeležjem

Obeležje, postavljeno l. 2002.

Pustova kmetija in zadnja pot. 

Obeležje in Tirberk v ozadju

Stari sadovnjak in obeležje

Brnica in Dol pri Hrastniku

Zadnja pot 

Jame pod Tirberkom

Edine označbe kraja

Dodatno branje: 

http://www.zaveza.si/index.php/revija-zaveza/197-zaveza-t-47#index.xml-body.1_div.8_div.2_div.1