Zanimiva stvar, ti odnosi. Toliko srečanj in pogledov med nami. Toliko časa preživetega drug ob drugem, še več pa drug mimo drugega. Toliko misli in takšen delež življenja, namenjenega odnosom, pa vendar skoraj vse ostaja med nami. Tako malo ali nič od tega se nas res ne dotakne, ne prestopi našega praga. Trenutki, ki pridejo v nas so velika redkost in nepozabni. In vendar je prav njim vse to namenjeno-, toliko časa in energije za te delčke, redke kosce pravega zavedanja koga drugega razen sebe. Takrat spustimo blizu ali vase še koga. Takrat nekdo pride in takrat se nekaj zgodi.
Vse to je čudno, tako čudno kot ne-svetloba med dvema lučema, kot razsežnost niča med dvema zvezdama. Svetloba, ki je ni, tema, ki je ni in nič, ki ga ni. Dve luči svetita enako, počneta enake stvari in imata isti vir, vendar sta kljub temu vsaka zase, nepovezani in tako tuji. Tako je z nami- eden do drugega, na istem napajanju in smislu pa vendar je vmes še toliko ne-svetlobe in ne-teme, toliko nedorečenega in nerazumljenega. Razumevanje je zgolj refleks, odsev druge svetlobe v naših očeh. Ni svetloba sama.
Odnosi so vsajeni v nas. Vajeni smo vzorcev odnosov, kot smo vajeni vzorcev dojemanja, gledanja ali poslušanja. Radi imamo vzorce, radi imamo obrazce in predalčke z napisi. Vajeni smo izpolnjevati rubrike in tako je tudi z nami in med nami - ti si tam, jaz tu, ti veš kje si, jaz vem kje sem - ne prestopaj, ne prehajaj, ne bližaj. Ne išči več od tega, kar je - več je preveč in napačno. Kar je bližje zavračamo, moramo zavrniti. Ne zdržimo. Bojimo se bližine in ne vemo kaj bi z njo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar