ليس هناك سوف

Ne vem zakaj, vendar dejstvo, ki vrlega bibličnega Pridigarja razočara, mene vedno znova očara. Gre namreč za fenomen stalnega ponavljanja zgodovinskih vzorcev. Nekakšno historično rotacijo, ki je očitno toliko pogostejša kolikor bližje nas se dogaja. 

Njega je pač utrujala, mene zabava.

Tako sem tokrat z zanimanjem prebral novico o obravnavi dveh "Slovencev", ki naj bi se v vrstah islamskih skrajnežev borila v Siriji. Pišem "obravnavi", ker, kolikor razumem, obeh mož oboroženih z vojaškim orožjem in čisto pravimi naboji, niti aretirali niso, ampak zgolj razorožili. Morda bosta celo ovadena zaradi nedovoljenega posedovanja orožja-, proti njima torej teče podoben postopek, kot proti kakšnemu revčku z zavojčkom trave v žepu.

Tolažilna se tokrat zdi zlasti novinarska teza, da "osumljeni za Slovenijo naj ne bi pomenil nevarnosti, se je pa že boril za Islamsko državo v Siriji".

Torej-, spoštovani gospod obravnavanec se je baje boril za Islamsko državo, eno najbolj krvoločnih terorističnih organizacij na svetu, ki se je odrekajo celo muslimani sami in kljub temu ne predstavlja nobene nevarnosti za nas, čeprav dotična združba poziva vse muslimane na svetu, da "Če lahko ubiješ nevernega Američana ali Evropejca - še posebej zlobnega in umazanega Francoza - ali Avstralca ali Kanadčana (...) vključno z državljani držav, ki so vstopile v koalicijo proti IS, se zanesi na Alaha in ga ubij,…"  Torej vendarle gre za izpričane in večno zamaskirane človekoljube, ki svoje humanitarne akcije radi dokumentirajo in objavljajo na spletu.

Dragi moji-, spoštujem slovensko policijo in vojsko, vendar sem globoko v sebi tudi prepričan, da dva, z modernim orožjem oborožena fanatika lahko sama napadeta vitalne funkcije Republike Slovenije ter jih, vsaj za nekaj časa, ohromita in povzročita nepopravljivo škodo.

Če kdo ne verjame, naj se spomni kaj se je julija 2011 dogajalo na Norveškem, kjer je visoko napredno državo dodobra zamajal en sam človek, ki je bil dejansko zgolj oborožen poslovnež in sanjač, ne pa izurjen in izkušen bojevnik.

Vsekakor gre za grozljivo podcenjevanje nevarnosti, vendar smo tega pri nas že vajeni. Podobno se je namreč že dogajalo v času razpadanja Jugoslavije, ko so naši sodržavljani ob prostih vikendih hodili "pomagat"  in tudi balkanskih vojnah, ki so razpadu sledile in v katerih se je baje izkazalo več Slovencev.

Kot sem že omenil na začetku, pa zgodovina, še posebej žalostna in sramotna, tako rada prihaja osvežena nazaj in novica o islamskih borcih iz Slovenije, me je ganila, kot me rade ganejo velike epopeje iz naše polpretekle zgodovine. In ena od teh so tudi Španski borci, torej jugoslovanski in slovenski komunisti, ki so se odhajali borit na republikansko stran v Španski državljanski vojni, v letih 1936-39.

Gre za dogajanje, ki ga je jugoslovanska komunistična politika po drugi svetovni vojni povzdignila na nivo narodnega herojstva in velike človekoljubnosti, na katerem, vsaj v Sloveniji, po skoraj 80-ih letih, še vedno kotira. Zadeva seveda ni bila tako zelo preprosta, v Španiji je takrat šlo za konflikt, ki bi ostal izključno španska notranja stvar, kar bi bilo tudi edino pravilno, če se vanj ne bi vmešali nacisti, fašisti in komunisti, zgolj zato, da bi preizkusili svoje bojne zmogljivosti in krvoločnost pripadnikov. No, vojna v Španiji se je končala z zmago nacionalistov kar je verjetno dodatno opogumilo Hitlerja, da je šel v osvajanje Evrope, pa tudi Stalina, da je naciste začel spoštovati in skušal najprej s sporazumom priti do vzhodnega dela kolača.

Akcijo novačenja "prostovoljcev" z območja nekdanje Jugoslavije za sestavo mednarodnih brigad v Španiji je vodila KPJ (osebno Tito), financirala pa Kominterna. Glede na navedbe o veliki finančni izgubi, ki jo je financerju povzročila afera z ladjo Korzika, l. 1937, je povsem utemeljen tudi pomislek, da so prostovoljce privabljali s čim bolj konkretnim od upanja na večno srečo v komunističnem raju. Osebno mi je nekdo povedal, da so ljudje govorili o plačilu v latu. O tem v komunistični Jugoslaviji, po 2. sv. vojni, seveda ni bilo priporočljivo govoriti, pa tudi koristilo ne bi nikomur, saj bi se lahko med ljudstvo in mednarodno javnostjo pojavil dvom, da Španci morda le niso bili herojski revolucionarji in človekoljubi ampak "vojni psi", torej plačanci, sam Tito pa zgolj umazani posrednik Kominterne in krivec smrti skoraj 600 jugoslovanov, ki so za vedno ostali v Španiji.

Skratka zgodovina se vendarle ponavlja, z njo pa tudi interpretacije. Zato raje pazite, kaj govorite, nikoli ne veste, če ne bodo morda vaši vnuki stanovali v ulici, ki se bo imenovala po kakšnem muslimanskem teroristu.