Gospa Manca veliko razmišlja o življenjskih temah in jih predvsem zelo prepričljivo posreduje poslušalstvu. To je seveda pohvalno, vendar se z njo ne morem v vsem ujeti-, pa tudi, zakaj bi se? Vsak ima pravico do svojega razmišljanja, vsak prinaša svojo zgodbo in iz nje vleče svoje zaključke.
Zanimivo se mi zdi, da na prvo mesto postavlja nekaj kar imenuje dostojanstvo. Zlahka se strinjam, da je dostojanstvo pomembna življenjska kategorija, vendar ga jaz ne razumem na takšen način. Ogrožanje dostojanstva je zame nekaj povsem drugega, kot tisto, kar se dogaja za vrati stranišča. Če moraš odraslemu človeku narediti nekaj kar sicer dela sam, pa ne more, potem to gotovo ni poseg v dostojanstvo, zlasti če je ogroženo njegovo življenje. To je kvečjemu dejanje usmiljenja in ne poseg v dostojanstvo. Tisti, ki poklicno skrbijo za bolne ali onemogle to delajo stalno.
Tudi s tem, da ne smemo soditi drugih, če nas za to niso prosili, se ne morem strinjati. Nasprotno-, dolžni smo opozarjati na napake, ki vplivajo na nas ali druge in ena od teh je tudi, da nas ne zanima mnenje drugih. Nikoli ni povsem vseeno, kako nas drugi vidijo, pa najsi so to naši starši, sodelavci, prijatelji in znanci ali pa naši naključni spremljevalci. Seveda pa smo dolžni najprej in predvsem pometati pred svojim pragom. Kdor resno poskusi, hitro spozna, da je s tem lahko neverjetno veliko dela. Vendar je opominjanje, opozarjanje in svetovanje pač pomemben del skupnostnega življenja. Učitelji, vzgojitelji, novinarji in nenazadnje tudi vsi mi, spletni potepuhi, to tako radi počnemo, pa nas večinoma nihče ne prosi. Če to sprejmemo kot dvosmeren proces, torej, da zmoremo tudi sami poslušati druge potem nam to tudi ne povzroča prehudih travm.
Odpuščanja in hvaležnosti seveda ni nikoli preveč, razlika med razmišljanjem gospe Mance in mojim je le v tem, da sem jaz za vse hvaležen predvsem Bogu in da je tudi vsako odpuščanje končno smiselno edino v njem. Jaz osebno zlahka odpuščam vsem, končno bo sodil pa On in ne jaz. Prav tako nimam nobenih težav z vesoljem ali univerzalno modrostjo, ki ju gospa omenja, ker ji gre besedica Bog morda malce težko iz ust, vendar zame vse, prav vse, izhaja edino iz Njega in se k njemu tudi vrača. V Njemu so tudi tista vrata rojstva in smrti, ki so res ena sama in nas vodijo v iste predprostore večnosti.
Misel, da sem ves tukaj samo zate moj sočlovek, kdorkoli si že in, da sem si sam ta največja zapoved ljubezni, se mi zdi preprosto čudovita in brezhibna, če ne bi skrivala majcene pasti. In sicer v tem, da tudi ljubiti ne moremo, če ne bi bili sami spoznani v ljubezni, ki je neizmerno večja od naše. Ljubezen do soljudi je le delček tega, kar prejemamo in kar nas še čaka. To je pač življenjska drža, ki je sicer edina prava in v kateri je zajeto vse, kar je potrebno, tudi odpuščanje in varovanje dostojanstva, vendar preprosto ni zadostna, če ne vodi k svojemu izvoru. Ta ljubezen, ta empatija, ta življenjska malenkost, je dejansko le delček tistega kar nam je podarjeno in to je večnost, ki je tako velika, da nam preprosto ni razumljiva. Večnost je tisto, v kar se vračamo in tam je Bog. Kar mi gledamo in spoznavamo v ljubezni je le predokus večnosti in ne bi imelo niti pravega smisla, če ne bi vodilo v edino pravo smer.
Brez prave smeri in pogleda proti Bogu je tudi zemeljska ljubezen eden od načinov življenja, ki je sicer pravi, žal pa ne edini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar