Razmišljal sem, kam neki gre življenje. Ali tisto, kar tako imenujemo, pa niti ne vemo kaj je? Vsa ta moč, vitalnost, volja, spreminjanje ..., vse tisto kar izkazuje nekaj, ... kar pač živi. V tem trenutku še tako polno vsega ... misli, občutij, spominov, pričakovanj, volje ... potem pa nič več. Ustavljeno, utišano, ugasnjeno ... Bog ve če ni tudi izgubljeno in izginjeno, uničeno, ali pa le vrnjeno in predrugačeno v nekem oblaku ...
Kar ostane je prah, tisti prah, ki se pregnete v nekaj in potem spet v prah, in spet in spet ... elementi, atomi, gradniki ... sestavljeni in zlepljeni, naspiralani ali napljuvani na neke vejice ... nič brez življenja, nič brez vdiha in izdiha, nič brez neke male trgovine ... ven in noter, daj dam ...
Le kam bi lahko šlo življenje, le kam bi lahko šla svetloba bliska ali zvok besede ... ne vem, res ne vem ... ampak nekje je vse to. Gotovo je. Nekje je ostalo ... najbrž je obviselo v času.
Saj ni problem v življenju, problem je v času.
Čas je hudičevo darilo. Dano je zato, da bi vzelo vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar