V spomin razumu …

Bolj ko skušam razumeti ljudi, vključno s samim sabo, manj razumski se mi zdijo. S tem ne mislim reči, da nimajo razuma, … seveda ga imajo-, celo občudujoče visokega in v povprečju jim prav dobro služi. 
Gre za način njegove uporabe. Kdaj, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah ga sploh aktiviramo. Če ga? 

Razum je kot roka, noga ali katerikoli del telesa, ki ga lahko kontroliramo. Če hočemo da deluje-, deluje, če hočemo, da deluje v neko smer-, deluje v tisto smer, če tega nočemo ali sploh ničesar nočemo-, za čuda, vse tudi deluje tako.

Človek je skupek funkcij, modulov ali podsistemov, ki se aktivirajo in povezujejo za izvajanje opravil. Vgrajena mu je duša oziroma, če vas navedeno preveč moti, zapečena mu je želja po obstoju in razmnoževanju, ki ga tira v vse to, čemur reče življenje. Velika večina stvari je tako ali tako odločena mimo razuma. O dihanju in bitju srca ne razmišljamo, pa vseeno deluje. Tudi s premikanjem nog med hojo ali tekom ne mučimo razuma dokler se, na primer, ne učimo plesati. Ko se, pa vsaj od začetka, spet ne mislimo na nič drugega, kot le na to kam bi položili stopalo, da bo naredilo čim manj škode.

To o čemer realno lahko odločamo je zgolj izvedba odločitve- izbira med krompirjem in zeljem, ne pa med jesti ali ne jesti. To, da moraš jesti, je zate že zdavnaj odločeno. Brez tega te pač ni.

Razum ni nekaj univerzalnega kar bi delovalo pod vsemi pogoji enako, niti v podzavest zapečen vzorec obnašanja, razum je izvršilni organ možganskega zavezništva, ki aktivira elemente sistema za tisto, kar je potrebno načrtovati in izpeljati z uporabo večjega števila informacij in odločitev. Korak v lužo je popolnoma enak koraku na suho, razlika je le v informacijah, ki se aktivirajo in združijo v odločitev za eno ali drugo. Nekdo, ki mu ni do zabave bo stopil mimo, drugi bo morda zamišljen in bo lužo opazil prepozno, tretji jo bo načrtno iskal in še nalašč skočil vanjo, da bo učinek opaznejši.

Razum je vmesnik med hotenji, realnimi okoliščinami in uresničitvijo. Razvil se je prav tako, kot sluh, vid, okus ali tip. Povezuje vhodne informacije, jih obravnava paketno in sproža odzive. Razum je dan bitju z dovolj visoko razvitimi zaznavnimi sposobnostmi. Le kdor dovolj ve, se lahko odloča. Če vidiš sled, čutiš lakoto in poznaš nevarnost, potem se odločaš v tri-dimenzionalnem polju z visoko stopnjo predvidljivosti. Če pa sodeluješ v skupini, poznaš skupinske navade in mehanizme odločanja, potem je polje odločanja n-dimenzionalno in stopnja predvidljivosti nizka. Vse je lahko tako ali pa drugače-, odvisno od marsičesa. Vse je lahko tudi "nerazumno"-, odvisno pač od tega v kateri odločitveni dimenziji si.

Osebno razuma nimam preveč rad. V bistvu ga preziram. Zame je sinonim za uveljavljanje lastne volje. Sklicevalo za prisilo na okoljem. Na razum se sklicuje tisti, ki se boji, da ga bodo razkrili pri blefiranju.

Dosti bolj spoštujem intuicijo.

V bistvu je tudi razum zgolj intuicija, onesnažena s predsodki in osebnimi filtri. Pravo in polno razumevanje je lahko le neposredno dojemanje. Uvid. Vzameš paket okoliščin in ga sprejmeš vase-, kot, na primer, obdelaš jutro, takoj ko stopiš vanj. Ne razmišljaš, da je sestavljeno iz svežega zraka, svetlobe in bistrega osebnega razpoloženja. Jutro pač-, en kos.  

Zanimivo-, koliko je med ljudmi zanašanja na razum. Vendar še tako glasno poudarjanje razumnosti odločitev, ni garancija, da bodo takšne tudi sprejete, kaj šele uresničene. Tudi najbolj razumne odločitve lahko privedejo do nerazumnih posledic. Če bi to ne bilo res, bi ne bilo vojn in nepotrebnega trpljenja.

Najbolje se še vedno odloči tisti, ki se odloči za dobro bližnjega. Odločitev za usmiljenje in potrpljenje pač nima para v nobeni razumski odločitvi. 
Odločitev za dobro je edina razumna odločitev.

Razum nikoli ne bo kos srcu. 

Srce je vladar, razum kvečjemu sluga.