O ti packi ...

Vlada Republike Slovenije si zadaja različne zanimive cilje, med njimi pa očitno zavzema pomembno mesto tudi predvidena izgradnja terminala za sprejem in uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina znotraj tržaškega industrijskega pristanišča, v kraju Žavlje, za katerega je aktualni minister za okolje strumno napovedal, da se bodo še naprej "borili, da ta projekt ne uspe".
Skratka, gre za resen državni podvig, ki se mu reče: rušenje investicije na ozemlju druge države.V bistvu smrdi skoraj po smodniku, ne samo po plinu.
Za kaj gre? Investicija mednarodne skupine GasNatural SDG SA, ki trenutno predstavlja prvega dobavitelja plina v Španiji in Južni Ameriki, v ocenjeni vrednosti pribl. 400 mio €, je torej za Slovenijo tako zelo sporna, baje iz okoljevarstvenih razlogov, da je vlada razglasila boj proti njej za svoj prednostni nacionalni cilj. Temu primerno je oblikovana tudi medijska podoba zadeve, ki jo je že leta 2009 zastavil minister za vse potrebe, ki je takrat sicer gledal na zadevo morda malce drugače kot danes. Seveda pa je bilo takrat govora o gradnji še večjih terminalov v Kopru in tudi projekt "južni tok" slovanskih prijateljev se še ni tako vsidral v naša srca. No, terminal v Kopru je seveda medtem zgodovina, ruska cev pa nikakor še ne.
Vse skupaj postane še bolj zanimivo, ko v poročilu o vplivih predvidenega objekta na okolje, ki ga objavlja naše okoljsko ministrstvo, med drugimi zanimivostmi tega projekta, preberemo: “Na podlagi opravljenih meritev in študij ter do sedaj opravljenih projektnih dejavnosti lahko rečemo, da je projekt izvedljiv, (pri čemer bo treba posebno pozornost posvetiti projektantskim in upravljavskim vidikom industrijske varnosti), in da bo imel le zmerne posledice na okolje v fazi obratovanja, tako zaradi uporabljane tehnologije (ki ima nekaj negativnih vplivov na vodo) kot zaradi samega položaja terminala na ustreznem pristaniškem območju, kjer so že v preteklosti stali industrijski objekti, zato ne bo povzročal verižne reakcije negativnih posledic.”
Na eni strani imamo torej vse bolj neizprosna stališča našega vodstva, ki je pripravljeno v času notranje krize, povsem brez veze tvegati lastne projekte in, kajpada kot vedno (glej primer Lafarge ali TEŠ6), zelo rado prisluhne argumentom "strokovne" okoljevarstvene srenje, na drugi strani pa izkazuje ljubečo podporo konkurenčnemu projektu, ki bo regijo naredil še bolj odvisno od ruske dobre volje. Očitno je namreč, da bi uparjalnik na tem mestu predstavljal izrazito moteč dejavnik v neki balkansko-zauralski energetski strategiji (beri: "botriji").
Nikakor se ne morem znebiti občutka, da je okoljevarstveni vidik nasprotovanja temu projektu namenjen predvsem aktivaciji javnosti, ki naj se raje ukvarja z nacionalnimi in okoljskimi interesi namesto z razmišljanjem o tem ali naša top politika morda le nekoliko preveč neženirano ne nastopa v prid lobističnim interesom ene in to ne-evropske strani.
Prav tako mi tudi ni jasno, zakaj mora Slovenija v tem trenutku sploh še napenjati mišice, ko so terminali že postali italijanska notranja tema, ki verjetno ne bo doživela tako hitrega in gladkega epiloga, vsekakor pa ne minila brez političnih posledic. In nenazadnje bi naši vendarle lahko tudi že skapirali, da bodo sosedje, ki so v politiki od nekdaj bolj doma kot mi, vsekakor znali primerno in pravočasno "nagraditi" slovensko bevskanje za njihovimi petami. Če ne drugače z blokiranjem naših projektov, pišmevuhovstvom pri zamejskih vprašanjih in zvračanjem krivde za svojo notranje-politično zgago, ki jo bo morebitno neuspešen projekt naredil pri njih doma.
Skratka, slovenska vlada bi se morala zelo resno vprašati, kaj bo sploh dosegla s svojim EU projektom "terminal, ne hvala" in morda s takšno zavzetostjo pometati tudi pred lastnim okoljskim pragom.