petek, 19. julij 2013

Odn.


Mreža odnosov med ljudmi je veliko več od tistega, kar je videti. Tudi če si jo skušaš ogledati od blizu, jo vidiš le v njenih osnovnih zvezah. Šele, ko stopiš vanjo, jo začneš spoznavati v fini, a njej lastno kaotični strukturi. V neskončno prepleteni mešanici sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Tri niti se zapletajo v vzorce, ki se sami v sebi ponavljajo v neskončnost. Prevladuje osebno tvoj, tisti, ki ti je najbliže, vendar vseeno stkan v eno z ostalimi. 
Odnosov ne moreš nikoli razplesti, vedno znova se skrotovičijo in vrnejo še bolj zapleteni. Jemati jih moraš kot takšne, previdno drseti po njihovih zankah, obkrožati figure in vozle ter gledati vse kot veliko, v eno tkano celoto. 
Vsi se pojavljamo v različnih vlogah in nešteto povezavah. Sprehajanje med njimi je kot hoja v hiši ogledal; le v redkih smo takšni kot mislimo, da smo, v večini pa izkrivljeni, preširoki, preozki ali drobno neopazni v množici vseh ostalih.
Odnosi so naši "drugi" možgani. Eno je svet, ki ga živimo v sebi in iz sebe, drugo pa tisti v katerega smo vtkani. Prvi je kompliciran in včasih nepredvidljiv, vendar še vedno enostaven v primerjavi z drugim. V tem nas čakajo meje, ki jih ne bi smeli prestopati, kljub temu, da jih vedno znova. V njem se zapletamo v lastne zanke in jih zvozlamo z vsemi tistimi, ki so prav tako tu. 
Človeška bit je ena, vseobsegajoča in deljena v svojih neštetih odsevih. Na zunaj neopazna, a notranje povezana še trdneje kot se zdi. Močna je, stara in gosto pretkana z nešteto vozlički. Njena struktura je vplivno polje naših odnosov; v njem plavamo, vrtinčimo in se oprijemljemo vsega, kar dosežemo. V to nas postavlja in takšna je njena prava vsebina-, stalna povezljivost, soodvisnost, ki se nenehno spreminja, kot rob morja. 
Le malo zdržimo ... več odrinemo in pustimo.    

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)