Ta stran (morda) še nima piškotka.

Ali se kdo še spomni (nekoč) priljubljenih ameriških TV serij Muppet Show in Sesame Street? No, jaz se jih. V bistvu je šlo za nekakšne lutkovne predstave, ki so performale štose za mlado in staro-, prva je bila bolj zafrkanska, druga pa je želela celo nekoliko izobraževati. No-, in med liki, ki so se mi vtisnili v (takrat še) mladostni spomin, je bila tudi pošast, ki je nora na "kukije".

Te sem se spomnil zdaj, ko se mi na zaslonu prižigajo obvestila najrazličnih oblik, a s podobno vsebino-, da ta spletna stran vsebuje piškotke, s čimer se je očitno, za ljubi mir, najboljše kar strinjati. Gre seveda za birokratsko inovacijo, ki je posledica zakonskega predpisa s katerim je naše informacijsko pooblaščenstvo implementiralo evropsko smernico, ta pa naj bi ščitila tako dragoceno zasebnost uporabnikov spleta.

Meni se to milo-rečeno zdi neumno in smešno-, kot da ima na spletu zasebnost sploh kakšen pomen. Če hočeš biti res zaseben, potem na spletu preprosto nimaš kaj iskati.

Izvorna funkcija svetovnega spleta je lažje in hitrejše povezovanje prodajalcev s kupci in vse, kar je nastalo iz tega, je temu plemenitemu cilju kvečjemu podrejeno. Svetovni splet prvenstveno gotovo ni namenjen razvedrilu, klepetu ali všečkanju kot se to morda zdi-, splet je del poslovnega sveta, "ringlšpil", ki se pač trži tako, da se vrti. Svetovni splet ni "javno dobro", kot to morda misli informacijska pooblaščenka ali kot si predstavlja večina uporabnikov, vzhičenih nad prostim brskanjem po vsebinah, ker se pač ne zavedajo ali ne želijo zavedati, da vse to nekdo plačuje in na koncu ali še prej zaračunava njim. Svetovni splet je zasebno in komercialno okolje, ki je plod človeške ustvarjalnosti in ne morda naraven pojav. Prisotnost na njem ni naključna niti nekontrolirana. Saj tudi ne more biti, ker ga predstavljajo zgolj v mrežo povezani strežniki in pristopne točke. Če se logirate med vožnjo ali kjerkoli na svetu, se običajno niti ne zavedate, da vam je neko, zelo konkretno vstopno mesto, v neki konkretni strežniški točki, pravkar dovolilo sinhronizacijo vaše naprave s strežniškim omrežjem. Vaše vstopno mesto ima svojo številko in kajpak tudi plačnika. Z vstopom v splet torej vstopate v območje zasebnega, plačljivega in merljivega sveta. Morda se kje v Indiji še lahko priklopite na javno električno napeljavo in vas ne odkrijejo, na www pa tudi v Indiji ne morete mimo vstopnega mesta.

In kaj ima s tem torej opraviti zasebnost? Nič-, prav nič. Morda zgolj to, da če si jo res želite, potem pač pustite upanje zunaj, vi, ki vstopate. Kot vstopate v trgovino, kjer vas snemajo kamere, tako ste z vstopom na to spletno stran stopili na svet, v katerem vladajo strežniki, ki imajo jasna navodila in vso pravico vedeti, kdo se sprehaja po njihovem drobovju.

Jaz to sprejemam kot normalno in res ne vem, kaj bi bilo s tem narobe, sploh pa, zakaj bi me morala država na to še dodatno stokrat na dan opozoriti. Če mi hoče kdo povedati, da je moja zasebnost moja stvar-, prav, vendar to gotovo ni treba kar naprej bebavo ponavljati, sploh pa ne potrebujem nobenih dodatnih opozoril na mojem zaslonu. Torej, na mojem zasebnem zaslonu, ki sem ga kupil za moje zasebne prihranke in ga uporabljam v moje zasebne namene, na tem zaslonu država opozarja naj pazim na svojo zasebnost. Smešno. Kot da, tega nismo vedeli in kot, da se to ne bo več počelo.

Dragi moji državni uradniki in vsi hlapci politike - sledi brezplačni nasvet; brigajte se zase, pobirajte davke in zapirajte tatove ter pokvarjence v lastnih vrstah. Če kdo zlorablja mojo zasebnost, potem jo najbolj prav država. Če kdo tega ne verjame naj si prebere odločbo o otroških dodatkih. 
Kaj ob tem še lahko skrijem?

Dejansko je pri tej zadevi vse bolj zanimiv nek generalni pojav, ki ga opažam že dlje, in sicer prava paranoja varovanja zasebnosti, ki jo pri nas forsira ravno taisti urad informacijskega pooblaščenca. Ta inštitucija, ki je menda pod neposredno visoko oblastjo Predsednika Republike, je očitno tudi nad vsemi ostalimi v tej družbi in prosto presoja, na primer tudi to, če se bodo zaslišanja politikov pred državnimi organi javno objavljala ali ne. Torej-, potencialno dokazno gradivo, ki dejansko sodi na raven kazenskega postopka, je stvar osebne presoje uradnika, ki jo lahko podari javnosti, če se mu (ali morda komu drugemu) tako ravno zahoče.

Osebno mislim, da gre za urad za manipulacijo javnosti, če ne celo neke vrste inštrument teorije zarote-, ker uvaja prefinjene metode ustvarjanja javnega mnenja, ki na eni strani naj ne bi govorilo o pohlepu, pokvarjenosti in hinavščini vodilne elite, katero varuje debeli plašč zasebnosti, na drugi strani pa naj bi se taisto javno mnenje, preko nadzora nad mediji, ustrezno odzivalo na ciljno dozirane informacij o tistih, ki so morda le postali odvečni ali celo neprijetni.

Dragi moji, vedite nekaj - tisti, ki mu ni treba nič skrivati, ima mirno vest in prav mirna vest je najboljši "poušter", pa četudi v svetu navideznega. 
Ali pa tam še bolj ...