Težko si predstavljam kaj, na eni strani bolj človeškega in, na drugi, bolj vzvišenega od glasbe. To čemur mi rečemo glasba, drugim živim vrstam pomeni le malo ali popolnoma nič. Tiste, ki slišijo, slišijo drugače kakor mi, če pa že slišijo podobno, potem dojemajo drugače. Morda jim čas in s tem ritmi preprosto ne tečejo tako kot nam, morda pa jim zvok pomeni le priložnost za obrok ali nevarnost, da to sami postanejo.
Glasba so trenutki tišine, ki jih prekinjajo toni in ti dejansko niso prav nič drugačni od šuma vetra, ki premika drevesne liste ali kapljanja kapljic, ki se v temi odlepljajo od kapnikov in padajo v delčku svojega večnega kroženja.
Tako, mimo poslušanja, sem nekje prebral zanimivo ugotovitev, da je vsa voda, kar jo kdajkoli bo na tem svetu, dejansko že tu. Nova sploh ne nastaja več. Po svoje se sliši kar malce srhljivo in vendar nekako odrešujoče. Tako … nekako brezkončno dokončno. Če je voda, kot vir življenja, kar vsekakor je, že vsa tukaj, potemtakem je torej tudi življenje, kar ga je lahko, vse tukaj. Trenutno sicer nastopa v različnih agregatnih stanjih-, morda kot nerojeno, živo in zaspalo, prav kakor para, voda in led, vendar je, kolikor ga pač je in ga kadarkoli bo, že tu. Toliko, kolikor je bilo vdahnjenega v nosnice sveta med večerom in jutrom tretjega dne in ravno toliko, kolikor bo nekoč vrnjenega Kreatorju.
Tako je tudi z zvoki – prav vsi so tu nekje. Nekateri so se že zgodili, druge slišimo in tretji šele, ali pa spet, prihajajo. Kakor čas, zrak ali voda … stalno krožijo, se sestavljajo in razpadajo, porajajo v vriskanju in umirajo v hropenju. Gre za vrtenje enih in istih elementov, ponavljanje enakih trenutkov, večno prebiranje jagod rožnega venca ali nevm nad besedo molitve. In to je torej koral; nekaj kar nastane, ko element nič postane ton, se uvede v prostor in čas, postoji tu in tam, se spet umakne, vmes objema, ovija in odteguje, postane dominanta, zraste do vrhunca, zavre v kakšnem energijskem žepku, se izjoče do dna globin in končno zamre prav tam, kjer se je rodil. Na baznem elementu nič. Nekje na suhi steptani zemlji, točki poljuba Božje stopinje ali tisti drži, ki edina pristoji človeku, ko se pač znajde pred obličjem Najvišjega.
Zvok se osvobodi šele, ko se usužnji v smisel.
Prej je samo nesmiseln.
Ni komentarjev:
Objavite komentar