torek, 12. julij 2011

Gospodarski čudež

Gospodarski čudež se nam dogaja prav zdaj in tu. Ne verjamete? Dokaz zanj sem pravkar prinesel iz poštnega nabiralnika. Mislim na tisti pravi nabiralnik, torej na fasado prirasli pločevinasti zabojček s poštnim rogom in obledelim priimkom v plastičnem okencu in ne morda na kakšen zaznamek na trdem disku nekega serverja.
Ta dokaz ima fizično obliko živopisano potiskanega papirja, ki ga v povprečju vsaj enkrat tedensko poštar stežka potisne v režo našega nabiralnika. Vsakič gre za zajeten kupček barvne obojestranske tiskovine, zgibane v prospekte visoke kvalitete in solidnega dizajna. Te brezplačne in ravno toliko potrebne publikacije založniških hiš: Spar, Tuš, Hofer, Mercator, Lidl, Eurospin, Rutar, … običajno začasno odložim na kuhinjskem pultu, če bi si slučajno kdo le zaželel kaj pogledati, slej ko prej pa jih, in tako je največkrat, brez obravnave deponiram v kartonsko škatlo, ki v hodniku čaka trenutek, ko se jo bo splačalo odnesti do eko-otočja. Tam se za gradivom potem izgubi sled, skoraj kot v Arhivu Slovenije.
Na mesec to, na naše gospodinjstvo, vrže tako, približno 200 barvno potiskanih listov formata A3 ali še večjih. 
Ta trenutek mi vročina sicer rahlo blokira možgane, vendar še premorem moči za majhno analizico …
Takole gre: leta 2007 smo imeli v Sloveniji 745.000 gospodinjstev. Če jih tretjina, torej 250.000, dobi le pol toliko potiskanega papirja kakor jaz, pomeni to vrtoglavih 250.000 x 100 = 25 milijonov obojestransko potiskanih listov A3 na mesec. Nekje na spletu sem našel oglas agencije, ki oblikuje, tiska in distribuira takšne prospekte za skupno akcijsko ceno 0,0858 €/kos. To, po pretvorbi v veljavno valuto, pomeni: 250.000 x 100 x 0,0858 €/kos = 2.145 mio €.
Naši trgovci si torej še lahko, prav vsak mesec, privoščijo milijonski marketinško-distribucijski biznis, brez katerega bi jaz vseeno hodil v trgovine in enako trošil.
Zadeva pa ima še drugo, in sicer okoljsko plat medalje. Tudi ta je vsaj zanimiva, če že ne kar grozljiva.
Približno šest A3 listov pokrije kvadratni meter, ki tehta 80 gramov. Tako pridemo do teže tega kupa papirja, ki znaša 250.000 x 100/6 x 0,08 kg = 333 ton. Mimogrede, za izdelavo toliko papirja je potrebnih približno 1000 ton lesa, kar je približno 1.250 m3 in za to je potrebno podreti približno 500 precej velikih  dreves, ki so morala mirno rasti kar kakšnih 50 let.
Ni mi dalo miru, malo sem še brskal in izračunal, da je za izdelavo teh 333 ton papirja potrebno skuhati okusno lesno juho iz približno 10.000 m3 vode, za kar pa je potrebih kar 1,3 GWh energije. Zgolj za primerjavo naj dodam, da toliko vode zadošča za celoletno razkošno čofotanje, pranje in pijačo stotih slovenskih gospodinjstev, elektrike pa bi bilo dovolj za letno porabo kar 325 gospodinjstev.
In vse to na en mesec. In vse to samo v Sloveniji. In vse to samo za to, da mi prodajo kruh, mleko, jajca, meso, pivo, …
Dragi moji trgovci; vedite, da sem to kupoval vedno in bom tudi še naprej, pa če zapravite kakšen cent za reklamo ali pa ne.
Dragi kupci, vi pa; ko boste naslednjič stali pred blagajno, spoštujte trgovino-, ta veliki gospodarski čudež 21. stoletja, katerega tako cenjeni del ste.
Naslednje generacije si takšnega razkošja morda ne bodo mogle več privoščiti, morda bodo morale samo še kupovati.  

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)