Razvoj Evrope je šel v smer, ki se je zdela za njene državljane varna. Ideja je bila, da bo današnji dan enak včerajšnjemu, jutrišnji pa današnjemu, razen avgusta, ko gremo vsi na počitnice v Španijo, Italijo ali Grčijo, ki so bile organizirane kot evropska letovišča.
…
Zdaj bi se človek skoraj strinjal s papežem, da je evropski kontinent zajela kriza vrednot. Le da se ne kaže v morali, ampak v zahtevah po reformi socialnih sistemov in varčevalnih ukrepih.
…
Če naj si kontinent uspešno obrne razvojno spiralo, so potrebne radikalne reforme in mora družbo razumeti kot eksperimentalno okolje za preizkušanje poslovnih modelov. Ni nobenega razloga, da bi državljane obravnavali drugače kot delovno silo v podjetjih.
…
Stroške volitev je mogoče za polovico zmanjšati z ukinitvijo volilne pravice za ženske. S tem bi tudi demokracija izgubila smisel. To je najdražji in najmanj učinkovit politični sistem vseh časov.
Nisem sicer povsem prepričan, kje spoštovani pisec konča z realnimi ocenami in začne z ironijo, vendar je izhodišče vseeno jasno. Več kot očitno je, da se je evropska družba znašla pred težavami, ki morda niti niso sistemske narave, vsekakor pa na njihov pojav in intenzivnost sistem ni dovolj dobro pripravljen. Problem projekta "Evropa" gotovo ni toliko v konceptualni napačnosti ali objektivnih pomanjkljivostih, kot v (pre-)velikih pričakovanjih na katerih je rastel. Predvsem rastel, zakaj nujno je razlikovati med nastankom in rastjo in prav iz te razlike dejansko lahko izhaja tudi perspektiva njegove ohranitve. Nastanek unije je bilo gospodarsko-eksistencialno dejanje, tako kakor je nastanek katerekoli družbene skupine še vedno, neposredno ali posredno, predvsem gospodarsko-eksistencialno dejanje. Ljudje smo gospodarska bitja, pa če se tega zavedamo ali ne, in če žestopamo v zvezo, nas v to vodijo zgolj ali predvsem samoohranitveni nagoni. V primeru Evrope, je bil duh kolektivizma pravočasno zbujen in politično dovolj privlačen-, zlasti zato, ker je dal naboj in identiteto ideološko izčrpani ter v drugi svetovni vojni, sramotno ponižani evropski družbi. Evropa se je v prvi polovici 19. stoletja dokončno izkazala nesposobno reševanja lastnih težav in s tem izgubila suverenost, ki je niti slučajno še ni dobila nazaj. Nasprotno, mislim, da naša odvisnost od vojaške, naftne in bančne politike Združenih držav Amerike, ni bila še nikoli večja, kot prav zdaj. Če se katerikoli od teh treh elementov v ZDA zamaje, se bo to nujno zgodilo tudi na tej strani Atlantika.
Evropski koncept dejansko predstavlja obliž na rano starega ponosa in je, resnici na ljubo, pravzaprav izjemen uspeh povezovanja konkurenčnih družb. Ta je različna in tradicionalno konfliktno nastrojena plemena, preprosto navdušil z obljubo boljšega življenja in te privlačnosti tudi po več kot pol stoletja še ni izgubil, čeravno se tudi ta vse bolj zdi podobna zavarovalniški propagandni kampanji. Ta nas z idiličnimi podobami srečnih družinic, ki se žogajo na zeleni travici pred urejenimi hiškami, prepričuje v koristnost sklenitve dodatnega zavarovanja, ki se mu v našem primeru reče "pripadnost evropski ideji". Ključno neodgovorjeno vprašanje, pa je seveda, koliko je takšen podvig sploh iskreno koristen in koliko le prisilno solidaren ter kdaj se, kot tak lahko tudi sesuje.
Ljudi ni težko navdušiti nad lepimi zgradbami, avtomobili in veličastnim življenjskim slogom. Vsi na svetu, brez izjeme, bi namreč radi živeli v urejenih in miroljubnih družbah, ki vsaj deklarativno varujejo širok paket, predvsem ekonomskih pravic.
Žal pa se trenutno ta povezovalni naboj zdi oslabljen, evropska družba, ki se sooča z gospodarskimi težavami, pa zbegana in razdvojena. V raju so se namreč težave pojavile tam, kjer se nikakor ne bi smele. In sicer, prav na področju blaginje. Raj lahko izgubi vse druge atribute, le polnih skled v njem ne sme zmanjkati. Nič ne udari bolj temeljito, kot padanje standarda. Po svetu ljudje, brez posebnih težav še vedno živijo v fevdalnih, sužnjelastniških, kastnih, plemenskih, diktatorskih ali strahotno razredno razdeljenih družbah, če se jim le godi nekako primerljivo dobro in vidijo upanje, da s svojim delom znosno živijo. Tistim, ki so zadovoljni s svojim standardom, lahko mirno odrekaš številne druge pravice, pa se te ne bodo naveličali.
Današnji svet obvladujeta dve nasilni filozofiji; ena, ki igra na zagotavljanje visokega standarda kot samoumevnega in ga varuje tudi s svetovnim intervencionizmom in šok-terapijami, če je treba, ter druga, ki je v osnovi ravno tako brutalna, vendar usmerjena predvsem navznoter in bogati na račun izkoriščanja lastnih virov in prebivalstva.
Unija dejansko ni ne eno in ne drugo, rada bi živela dobro in takšen občutek vzbudila tudi pri svojih prebivalcih. V letih svoje rasti je postala konkurenčna predvsem zaradi občudovanja, ki ga je znala prebuditi v tistih, ki še nismo bili zraven. Zdaj, ko smo zraven, pa ugotavljamo, da si dejansko nismo želeli nič drugega razen polne sklede, ki pa se umika. S tem se žal umika tudi smisel, ki ga vidimo v tem.
Veste, kako sem se že naveličal tega dobrega življenja – ko sem bil mlad, so govorili, da moramo šparati, ker smo prej preveč dobro živeli in potem smo šli iz Yuge. Zdaj smo v EU, jaz sem v sem srednjih let in spet mi govorijo isto. Ne vem, kje je torej tisto dobro življenje, zaradi katerega bom moral šparati, ko bom star in ki mi ga bodo očitali otroci?
Dragi Evropejci, kaj naj vam rečem – poleg vlade, ki je očitno takšna kot vse evropske in nas, v povprečju torej vodi v skupno bedo, pa le imamo nekaj, česar vi nimate. In sicer izkušnjo izstopa. Vi namreč še nikoli niste izstopili od nekod, kjer vam je šlo na videz dobro, mi smo pa že. Ne bi bilo dobro, če bi nam bilo predolgo predobro …
Ni komentarjev:
Objavite komentar