nedelja, 24. julij 2011

Poslušno srce mi daj Gospod


"Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo." (1 Kr 3,12)

Takšno srečo, kot jo je imel Salomon, je imelo le malo ljudi. Pravzaprav ne vem za nobenega, ki bi se mu v sanjah pokazal Bog in ga vprašal česa si želi. Nekaterim je sicer kaj naročal ali sporočal, po željah pa običajno ni spraševal.
V bistvu tudi Salomon, kot veren človek ni počel drugega, kakor mi. Bogu je povedal svoje želje in ta mu jih je izpolnil. Preprosto, pa vendar dovolj za vse življenje in celo večnost.
Verniki se v bistvu vedno trudimo Bogu sporočati svoje želje in razumeti kaj hoče od nas. Bistvo vere je dejansko komunikacija z Bogom, vse ostalo je tisto, kar naj bi jo olajšalo. Vemo, da nas na nek način priteguje in nagovarja, vendar smo velikokrat kakor gluhi ali nemi. Moti nas hrup lastnega življenja ali pa nam je pretežko potrpeti v tišini, ki zavlada, ko umaknemo od sebe vse, kar naj bi nas zapolnjevalo, pa nas morda le bega.
Kralj Salomon je prosil za poslušno srce in bil uslišan. Vendar s komaj opazno, a vendarle pomembno razliko: prosil je za poslušno, Gospod pa mu je podelil modro in razumno srce. Nam, ki smo tako vajeni poslušati besede, da ne slišimo srca, se zdi morda razlika bistvena. Poslušno, modro in razumno so za naše dojemanje še vedno različni in nepovezani pridevniki, ki označujejo različna stanja, vendar v razmerjih tistega, ki ima moč, da vse izenači, te razlike izginejo kakor rosa. Moder in razumen je tisti, ki posluša in obratno: tistega, ki posluša, odlikujeta modrost in razumnost; in to je dejansko tisti pravi prevajalni stroj za pogovor z Bogom. Večna zapoved poslušnosti.
To, da je Bog nagovoril Salomona morda sploh ni bil izraz tega, da ga je imel toliko rajši kakor druge med katerimi smo zdaj znašli tudi mi, kakor izraz globoke Salomonove poslušnosti. Salomon je poslušal in poslušal. Ničesar ni prosil, ker je čakal, da ga Bog najprej povabi k besedi, in imel je prav, dočakal je vabilo in svojo veliko priložnost.
Kadar se mi pogovarjamo z Bogom, ga najprej kaj prosimo, za poslušanje odgovora ali nagovora, pa nam že zmanjka potrpljenja. Bodite brez skrbi, nebeški Oče zagotovo sliši naše prošnje tudi, ko še niso izgovorjene in ve kaj je v naših srcih. Vendar ne bodimo neučakani. Morda je za tisto, kar prosimo, dovolj le njegova beseda, tako, kot je bila dovolj tistemu stotniku, vendar nas pač ne dohiti, ker ji prehitro uidemo nazaj v hrup sveta.
Za pogovor si je treba vzeti čas. Kdor hoče govoriti, naj najprej posluša.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)