torek, 05. maj 2015

Impresije o lizunih


Po 10-ih letih je končno obelodanjena težko pričakovana elektronska korespondenca med nekdanjim predsednikom NKBM in nekdanjim predsednikom vlade. Seveda gre za nov in neprecenljiv novinarski prispevek v seriji velikih razkritij, ki smo jih že vajeni in so od orožarskih zgodbDepale vasi in Patrie naprej, izrazito in nepristransko namenjene napadu na zgolj enega in edinega slovenskega politika. Iz te korespondence je jasno razvidno, da gre pač za krutega brezobzirneža, ki je od daleč in prek posrednikov vodil nitke na katerih je visel njemubrezmejnovdani direktor druge največje državne banke v Sloveniji, ki ga je menda obveščal tudi o tem, kaj je tisti dan jedel za malico.
Da se je ta veliki novinarski dosežek zgodil ravno zdaj, ko je Ustavno sodišče prehitelo Evropsko in vendarle dvignilo vsaj eno obrv nad delovanjem naše sodne veje oblasti, je kajpak zgolj novo in presenetljivo naključje.
Mene osebno bolj kot to, kaj je oni Kovačič pisaril in ali je Janša to potem sploh bral, zanima, kako lahko nekdo pride do takšnega "od nikjer razkritja".
Vsekakor sem prepričan, da takšnih informacij ne more pridobiti novinar sam in da lahko pride do njih, mora nekdo prekršiti vsaj 37. člen Ustave RS, ki govori o pisemski tajnosti.
In kako se da to narediti?
Kot prvo, tega gotovo ni sposoben priučeni uporabnik elektronske pošte, na primer: to pisoči. Za kaj takšnega moraš imeti ekspertno znanje in pravočasne dostope. Predvidevam, da je bilo to doseženo prek poštnih strežnikov, ker je le malo verjetno, da bi nekdo fizično prišel do poslovnih osebnih računalnikov. Poleg tega, tistih računalnikov, na katerih je ta komunikacija potekala pred desetimi leti, zelo verjetno ni več in enako velja tudi za strežnike. Deset let je v informatiki dolga doba in te podatke je verjetno nekdo pridobil že prej, morda celo v času njihovega nastanka in jih imel na zalogi, pripravljene za uporabo po potrebi. Torej gre za načrtno preiskovalno aktivnost. Seveda pa ni mogoče izključiti možnosti, da so podatki zgolj stranski produkt neke druge preiskovalne akcije. Te pa si seveda spet ne more privoščiti kdorkoli. Skratka, prepričan sem, da gre za informacije, ki so bili pridobljene s profesionalnim izvajanjem prisluhov ali kriminalistično preiskavo, torej s strani državnih organov.
In zakaj so bili potemtakem podatki predani novinarju in ne državnim tožilcem. Odgovor je lahko le eden, sestavljen iz treh pod-odgovorov: prvič, ne gre za kazniva dejanja, drugič, gre za javno lansiranje informacij v širši protiobveščevalni vojni ali zaroti ter tretjič, državni organ se okorišča s prodajo zaupnih informacij, torej gre za grobo zlorabo javnih pooblastil.
Zadeva je, vsaj zame, časovno in tehnično nekako zelo nenavadno in usodno povezana z neko drugo afero, na katero smo že skoraj pozabili in ki bi lahko predstavljala zanimiv dodaten vir naključij. Namreč, z nedavnim globokim padcem ministra Vebra, ki je uvedel ali pa morda zgolj legaliziral nek nov standard v politično motivirani uporabi protiobveščevalcev. 
Druga zanimivost je, da se pri nas, za čuda, nič kaj podobnega ne prebere o našemu trajnem ponosu, torej prvi državni banki in tudi takrat, ko se njeni šefi le postavijo pred mikrofon od njih ne zvemo prav nič o tem kdo je komu poročal ali kdo je koga priporočal. Spoštovani gospodje, ki so tako zelo dobro prišli skozi, predsednikov vlad verjetno osebno sploh ne poznajo in o njih so morda kaj malega prebrali v časopisih ali pa jih na kratko uzrli na televiziji, če sploh.
Dragi moji-, verjemite, da ni bilo nikjer nič drugače in da je še vedno točno tako, vendar mora odmevna novinarska zgodba pri nas očitno vsaj enkrat omeniti Janšo in če bi človek hotel prebrati, kaj vse se mu očita, lahko zgolj osupne in ugotovi, da gre za fantastičnega genija od katerega je odvisno vse v Sloveniji in, ki lahko očitno vsakemu od dveh milijonov Slovencev še vedno gleda v pisker. Seveda z majhno napakico: vse, kar je kdaj počel, govoril ali mislil, prej ko slej izvemo vsi in to velja žal samo zanj. Njegovo ime definitivno polarizira Slovence.
V bistvu je naravnost grozljivo kako izrazita je aktualna medijska podpora enemu ali drugemu polu. Ta se kaže že pri poročanju o obisku generalnega sekretarja OECD Angela Gurrie. Medtem ko eni še vedno raje pišejo o mnenjih naših sindikatarjev in večnih pametnjakovičev, pa drugi priznajo, da je Gurria, med ostalim povedal tudi, da bo "treba narediti več, da bo Slovenija prišla na pot močnejše rasti, in da je Slovenija za državne dokapitalizacije bank porabila 11 % BDP, kar je zelo veliko, vendar imajo slovenske banke še vedno velik delež slabih posojil, slaba pa je tudi njihova dobičkonosnost." Torej, če hočete v prevodu-, politiki so prihodnost naših otrok zmetali v nepotrebno in izjemno velikodušno dokapitalizacijo bank, ki jih vodijo njihovi in še vedno ter večno in predvsem njihovi lizuni, in, da smo mirno lahko brez upanja, da bi bilo kaj boljše.
In kaj je nauk te polvohunske zgodbe? Nič drugega, kot zgolj prerez stanja neverjetno trdne, sistemsko zgrešene in neizmerne prodanost ter nesamostojnost duš, ki naj bi skrbele za pomembne državne inštitucije.  
Spoštovani, lizunstvo je večno in neuničljivo. Med zadnjimi tremi ljudmi na svetu bosta dva skregana, tretji pa se bo prilizoval zdaj enemu in zdaj drugemu.

In verjetno preživel oba.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)