Skoči!

Problema ljudi, ki so pripravljeni dati vse kar imajo ter tvegati svoja življenja in tudi življenja svojih bližnjih, da bi pobegnili iz sveta nad katerim so obupali v svet nad katerim smo obupali, se verjetno ne bo dalo rešiti z zapiranjem meja, potapljanjem ladij ali podobnimi policijskimi ukrepi. Vendar, na drugi strani, vzdržna rešitev najbrž ne bo niti "kontroliran uvoz humanega materiala" niti morebitno odpiranje mej za vse-, da bi pa "mi" uredili razmere v državah iz katerih ti ljudje bežijo, se pa žal trenutno sliši bolj kot slaba predvolilna šala. Pravo bistvo problema je globalna informiranost, ki je, na eni strani vsem v realnem času kaže tragiko teh ljudi, na drugi pa jim odpira okna skozi katera hrepeneče gledajo v lepi in bogati raj ter nas in njih še bolj greni v bridki nemoči nad obupnimi razmerami. Teh se pa seveda ne da kar tako spremeniti in to bi bilo lahko še slabše od vsega tega kar imamo zdaj. Novih Severnih Korej svet prav gotovo ne potrebuje.

Gre za humanitarno katastrofo 21. stoletja pri kateri bo očitno potrebno biti bolj izviren in pogumen ter poskusiti narediti še kaj več kot zgolj snemati obalno stražo v akciji pobiranja utopljenih otrok in metanja napihljivih reševalnih kompletov.

Tem ljudem je treba na svetu, ki ni nič bolj naš kot njihov, preprosto dati neko možnost. Ob vsej tragiki dogodka se moramo zavedati še neke druge tragike, in sicer dejstva, da so ti mladi ljudje, ki umirajo ali brezupno tavajo med zbirnimi centri tega sveta, kljub vsemu slovesu, kapitalni ter verjetno najboljši in najpogumnejši del svoje generacije-, ki očitno želi živeti od svojih sposobnosti v katere dovolj zaupa, da se desperadersko spušča v takšna tveganja. Dejstvo je, da ti nesrečneži od doma prav gotovo ne bežijo samo zato, ker bi si tako zelo želeli živeti med belci, za katere vedo, da so, vsaj tisti, ki jih imajo priliko srečati doma, pretežno pokvarjenci, zgube in slabši od njih. To so ljudje, ki očitno hočejo delati in pozitivno napredovati, ne pa postati kriminalci ali teroristi, kljub temu, da bi morda tako udobneje prišli v Evropo ali kamorkoli pač hočejo.

In kje vidim smer rešitve? Seveda rešitve ni z danes na jutri, še vedno in verjetno še več revežev bo skušalo vdreti v bogatejši svet in pri tem tudi izgubilo življenje. Trajno rešitev vidim v doseganju dveh ciljev, in sicer, obdržati te ljudi izven evropskih meja ter jim omogočiti spodobno življenje, tam kjer pač so. Rešitev vidim v ustanavljanju novih držav ali nekakšnih območjih prostega dela in bivanja, ki bi jih svetovna ekonomija zlahka zagnala z delčkom denarja, ki ga namenja za vse tiste reaktivce in tanke, ki potem prav takšne ali iste ljudi preženejo od doma. Predstavljam si, da bi prišlo do formiranja globalnih skladov, ki bi uresničevali načrte ustanavljanja takšnih območij. Začelo bi se z odkupi ali dolgoročnimi rezervacijami zemljišč ter formiranjem uprav ali vlad na teh območjih, ki bi imele nalogo, da jih usposobijo za trajno bivanje ter poskrbijo, da bi postala in ostala zanimiva za vlagatelje, ki bi tam ustanavljali podjetja ter gradili naprej. S tem bi ljudje, ki so ostali brez vsega in tudi brez doma, lahko vstopili v proces in zaslužili za preživetje tam kjer so obstali. Šlo bi za nadnacionalna ozemlja brez atributov državnosti, ki bi jim globalni kapital in za njim tudi politika garantirala avtonomijo ter z njimi prosto poslovala. Zamišljam si nekakšne ekonomske cone, katerih osnova so lahko tudi sedanja begunska taborišča ali azili, ki pa bi se ob ustrezni zagonski podpori sčasoma nadgradile v privlačne in samooskrbne družbe. Pogoj je seveda, da dobijo lastno upravo z avtonomnimi pristojnostmi in zagotovili, da bodo varovane pred posegi držav gostiteljic in, da lahko vodijo samostojno ekonomsko politiko, ki bi jim omogočila gospodarski napredek ter globalno konkurenčnost. Vidim jih kot nove Hong Konge ali Singapurje, ki bi dejansko lahko predstavljali sidra napredka, v sicer širših, brezperspektivnih regijah.

Ta svet-, če bi bil količkaj pameten in pošten, kar žal ni, bi preprosto moral izkoristiti to reko mladosti in ambicioznosti, ki bi tako rada prestopila njegove spodžrte bregove in napojila deželo, ne pa, da takšno priložnost pušča, da se razlije, usmradi in izgine v puščavi.