Po poteh spominov in tovarištva - Kočevski Rog

118-Grobišče Debliške livade pri Jami pod Krenom

Oznaka118

KrajONEK

ImeGrobišče Debliške livade pri Jami pod Krenom

Tipbrezno, gozd

Tipvojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti

Opis

V grobišču v Debliških livadah pri Jami pod Krenom so domnevno žrtve, ki niso bile sposobne priti peš od kraja, kjer so se ustavili tovornjaki z ujetniki, do grobišča pri Jami pod Krenom.

Opis lokacije

Grobišče leži približno 20 m za označevalno tablo grobišče v Jami pod Krenom. Vhod v jamo leži 10 metrov pod cesto, v smeri proti Žagi Rog.

119-Grobišče Jama pod Krenom

Oznaka119

KrajONEK

ImeGrobišče Jama pod Krenom

Tipbrezno, gozd,

Tipvojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti, ruski Kozaki

Opis

Najdeni predmeti kažejo, da so tu usmrtili pripadnike HOS, vojake srbske narodnosti, morda tudi Nemce in Ruse prepeljane iz Šentvida in Kočevja v Kočevski Rog.

Opis lokacije

Objekt je udorna skoraj okrogla vrtača v gozdu, s podorom na dnu. Premer vrtače po daljši osi je 26 m, globoka pa je 7 m (merjeno od nižjega roba pri železnem križu).

Jama pod Krenom je verjetno najbolj znano slovensko prikrito grobišče, predvsem po zaslugi spravne slovesnosti, ki je bila tam junija 1990. 

Tja se pride iz Kočevja, skozi Šalko vas in Željne. Držati se je treba zmagoslavno označene smeri za partizanski spomenik Baza 20, kjer so imeli partizani med vojno razne delavnice in bolnico. Vožnje po deloma še makadamski in zaradi spravila lesa tokrat blatni ovinkasti cesti je za kakšnih 15 minut. Območje je še vedno globoko skrito in ni mi znano da bi bila tam kdaj kakšna omembe vredna bitka. Kljub temu pa je, po končani II. svet. vojni v tisti hosti našlo smrt tisoče nikoli identificiranih ujetnikov, ki so jih partizani serijsko likvidirali in metali v jame. Po zaslugi redkih, ki so morijo le uspeli preživeti se je sploh izvedelo, kaj se je dogajalo. Krvnikom namreč ni bilo nikoli treba polagati računov.

No, zahvaljujoč slavni partizanski bazi se sploh pride do grobišč, ki to niti niso. Gre za gozdno območje, s kateri se očitno ne ve kaj z njim narediti in ta zagata je razvidna že iz raznovrstnosti obeležij, ki se tam pojavljajo. To lahko razumemo tudi kot dejanski spravni simbol in posledico dejstva, da je te mrtve ljudi združil le in samo ta kraj.
Žal šele v smrti.

Vstop na območje grobišča

karta območja

napisni pano na vhodu _ 1

napisni pano na vhodu _ 2

Debliška jama , ob cesti

Debliška jama

spomenik pod Krenom

spomenik pod Krenom

napis v spomeniku

obeležje ob jami pod Krenom

Jama pod Krenom

mozaik p. Rupnika v kapeli

kapela pod Krenom

O pomembnih rečeh gospe Mance

Gospa Manca veliko razmišlja o življenjskih temah in jih predvsem zelo prepričljivo posreduje poslušalstvu. To je seveda pohvalno, vendar se z njo ne morem v vsem ujeti-, pa tudi, zakaj bi se? Vsak ima pravico do svojega razmišljanja, vsak prinaša svojo zgodbo in iz nje vleče svoje zaključke.
Zanimivo se mi zdi, da na prvo mesto postavlja nekaj kar imenuje dostojanstvo. Zlahka se strinjam, da je dostojanstvo pomembna življenjska kategorija, vendar ga jaz ne razumem na takšen način. Ogrožanje dostojanstva je zame nekaj povsem drugega, kot tisto, kar se dogaja za vrati stranišča. Če moraš odraslemu človeku narediti nekaj kar sicer dela sam, pa ne more, potem to gotovo ni poseg v dostojanstvo, zlasti če je ogroženo njegovo življenje. To je kvečjemu dejanje usmiljenja in ne poseg v dostojanstvo. Tisti, ki poklicno skrbijo za bolne ali onemogle to delajo stalno.  
Tudi s tem, da ne smemo soditi drugih, če nas za to niso prosili, se ne morem strinjati. Nasprotno-, dolžni smo opozarjati na napake, ki vplivajo na nas ali druge in ena od teh je tudi, da nas ne zanima mnenje drugih. Nikoli ni povsem vseeno, kako nas drugi vidijo, pa najsi so to naši starši, sodelavci, prijatelji in znanci ali pa naši naključni spremljevalci. Seveda pa smo dolžni najprej in predvsem pometati pred svojim pragom. Kdor resno poskusi, hitro spozna, da je s tem lahko neverjetno veliko dela. Vendar je opominjanje, opozarjanje in svetovanje pač pomemben del skupnostnega življenja. Učitelji, vzgojitelji, novinarji in nenazadnje tudi vsi mi, spletni potepuhi, to tako radi počnemo, pa nas večinoma nihče ne prosi. Če to sprejmemo kot dvosmeren proces, torej, da zmoremo tudi sami poslušati druge potem nam to tudi ne povzroča prehudih travm.
Odpuščanja in hvaležnosti seveda ni nikoli preveč, razlika med razmišljanjem gospe Mance in mojim je le v tem, da sem jaz za vse hvaležen predvsem Bogu in da je tudi vsako odpuščanje končno smiselno edino v njem. Jaz osebno zlahka odpuščam vsem, končno bo sodil pa On in ne jaz. Prav tako nimam nobenih težav z vesoljem ali univerzalno modrostjo, ki ju gospa omenja, ker ji gre besedica Bog morda malce težko iz ust, vendar zame vse, prav vse, izhaja edino iz Njega in se k njemu tudi vrača. V Njemu so tudi tista vrata rojstva in smrti, ki so res ena sama in nas vodijo v iste predprostore večnosti.    
Misel, da sem ves tukaj samo zate moj sočlovek, kdorkoli si že in, da sem si sam ta največja zapoved ljubezni, se mi zdi preprosto čudovita in brezhibna, če ne bi skrivala majcene pasti. In sicer v tem, da tudi ljubiti ne moremo, če ne bi bili sami spoznani v ljubezni, ki je neizmerno večja od naše. Ljubezen do soljudi je le delček tega, kar prejemamo in kar nas še čaka. To je pač življenjska drža, ki je sicer edina prava in v kateri je zajeto vse, kar je potrebno, tudi odpuščanje in varovanje dostojanstva, vendar preprosto ni zadostna, če ne vodi k svojemu izvoru. Ta ljubezen, ta empatija, ta življenjska malenkost, je dejansko le delček tistega kar nam je podarjeno in to je večnost, ki je tako velika, da nam preprosto ni razumljiva. Večnost je tisto, v kar se vračamo in tam je Bog. Kar mi gledamo in spoznavamo v ljubezni je le predokus večnosti in ne bi imelo niti pravega smisla, če ne bi vodilo v edino pravo smer.
Brez prave smeri in pogleda proti Bogu je tudi zemeljska ljubezen eden od načinov življenja, ki je sicer pravi, žal pa ne edini.

ليس هناك سوف

Ne vem zakaj, vendar dejstvo, ki vrlega bibličnega Pridigarja razočara, mene vedno znova očara. Gre namreč za fenomen stalnega ponavljanja zgodovinskih vzorcev. Nekakšno historično rotacijo, ki je očitno toliko pogostejša kolikor bližje nas se dogaja. 

Njega je pač utrujala, mene zabava.

Tako sem tokrat z zanimanjem prebral novico o obravnavi dveh "Slovencev", ki naj bi se v vrstah islamskih skrajnežev borila v Siriji. Pišem "obravnavi", ker, kolikor razumem, obeh mož oboroženih z vojaškim orožjem in čisto pravimi naboji, niti aretirali niso, ampak zgolj razorožili. Morda bosta celo ovadena zaradi nedovoljenega posedovanja orožja-, proti njima torej teče podoben postopek, kot proti kakšnemu revčku z zavojčkom trave v žepu.

Tolažilna se tokrat zdi zlasti novinarska teza, da "osumljeni za Slovenijo naj ne bi pomenil nevarnosti, se je pa že boril za Islamsko državo v Siriji".

Torej-, spoštovani gospod obravnavanec se je baje boril za Islamsko državo, eno najbolj krvoločnih terorističnih organizacij na svetu, ki se je odrekajo celo muslimani sami in kljub temu ne predstavlja nobene nevarnosti za nas, čeprav dotična združba poziva vse muslimane na svetu, da "Če lahko ubiješ nevernega Američana ali Evropejca - še posebej zlobnega in umazanega Francoza - ali Avstralca ali Kanadčana (...) vključno z državljani držav, ki so vstopile v koalicijo proti IS, se zanesi na Alaha in ga ubij,…"  Torej vendarle gre za izpričane in večno zamaskirane človekoljube, ki svoje humanitarne akcije radi dokumentirajo in objavljajo na spletu.

Dragi moji-, spoštujem slovensko policijo in vojsko, vendar sem globoko v sebi tudi prepričan, da dva, z modernim orožjem oborožena fanatika lahko sama napadeta vitalne funkcije Republike Slovenije ter jih, vsaj za nekaj časa, ohromita in povzročita nepopravljivo škodo.

Če kdo ne verjame, naj se spomni kaj se je julija 2011 dogajalo na Norveškem, kjer je visoko napredno državo dodobra zamajal en sam človek, ki je bil dejansko zgolj oborožen poslovnež in sanjač, ne pa izurjen in izkušen bojevnik.

Vsekakor gre za grozljivo podcenjevanje nevarnosti, vendar smo tega pri nas že vajeni. Podobno se je namreč že dogajalo v času razpadanja Jugoslavije, ko so naši sodržavljani ob prostih vikendih hodili "pomagat"  in tudi balkanskih vojnah, ki so razpadu sledile in v katerih se je baje izkazalo več Slovencev.

Kot sem že omenil na začetku, pa zgodovina, še posebej žalostna in sramotna, tako rada prihaja osvežena nazaj in novica o islamskih borcih iz Slovenije, me je ganila, kot me rade ganejo velike epopeje iz naše polpretekle zgodovine. In ena od teh so tudi Španski borci, torej jugoslovanski in slovenski komunisti, ki so se odhajali borit na republikansko stran v Španski državljanski vojni, v letih 1936-39.

Gre za dogajanje, ki ga je jugoslovanska komunistična politika po drugi svetovni vojni povzdignila na nivo narodnega herojstva in velike človekoljubnosti, na katerem, vsaj v Sloveniji, po skoraj 80-ih letih, še vedno kotira. Zadeva seveda ni bila tako zelo preprosta, v Španiji je takrat šlo za konflikt, ki bi ostal izključno španska notranja stvar, kar bi bilo tudi edino pravilno, če se vanj ne bi vmešali nacisti, fašisti in komunisti, zgolj zato, da bi preizkusili svoje bojne zmogljivosti in krvoločnost pripadnikov. No, vojna v Španiji se je končala z zmago nacionalistov kar je verjetno dodatno opogumilo Hitlerja, da je šel v osvajanje Evrope, pa tudi Stalina, da je naciste začel spoštovati in skušal najprej s sporazumom priti do vzhodnega dela kolača.

Akcijo novačenja "prostovoljcev" z območja nekdanje Jugoslavije za sestavo mednarodnih brigad v Španiji je vodila KPJ (osebno Tito), financirala pa Kominterna. Glede na navedbe o veliki finančni izgubi, ki jo je financerju povzročila afera z ladjo Korzika, l. 1937, je povsem utemeljen tudi pomislek, da so prostovoljce privabljali s čim bolj konkretnim od upanja na večno srečo v komunističnem raju. Osebno mi je nekdo povedal, da so ljudje govorili o plačilu v latu. O tem v komunistični Jugoslaviji, po 2. sv. vojni, seveda ni bilo priporočljivo govoriti, pa tudi koristilo ne bi nikomur, saj bi se lahko med ljudstvo in mednarodno javnostjo pojavil dvom, da Španci morda le niso bili herojski revolucionarji in človekoljubi ampak "vojni psi", torej plačanci, sam Tito pa zgolj umazani posrednik Kominterne in krivec smrti skoraj 600 jugoslovanov, ki so za vedno ostali v Španiji.

Skratka zgodovina se vendarle ponavlja, z njo pa tudi interpretacije. Zato raje pazite, kaj govorite, nikoli ne veste, če ne bodo morda vaši vnuki stanovali v ulici, ki se bo imenovala po kakšnem muslimanskem teroristu. 

Po poteh spominov in tovarištva - Stari Hrastnik

1. Grobišče Stari Hrastnik (Turberg) z Brnico. 

Pustova kmetija s hišo in kozolcem je bila 12. in 13. postaja križevega pota mučencev, ki počivajo v teh grobiščih. Štab za likvidacijo se je nastanil v Pustovi hiši. Kletni prostori so služili za slačenje, pod kozolcem pa je bilo »sodišče«. Tu so žrtve tudi vezali in v koloni vodili po hribu do udrtin v gozdu nad Brnico. Komando je imel major Ozne, ki si je kasneje sodil sam. 
Begunce so nagnali na travnik ob cesti za Stari Hrastnik in jih zastražili. Skupine, ki so prihajale k Pustovi domačiji, so štele 300 do 400 ljudi. 

Prihajali so peš ali s kamioni. Morija se je začela 16. ali 17. maja 1945. Tu so pokopani Hrvati in večje skupine slovenskih domobrancev. Koliko je bilo v resnici pomorjenih, ne bomo najbrž nikoli zvedeli. 

vir: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_plohl-andrej.pdf

2. 22-Grobišče Stari Hrastnik

Oznaka22

KrajDOL PRI HRASTNIKU

ImeGrobišče Stari Hrastnik

SinonimiGrobišče Tierberg, Brnica

Tipopuščen rudniški jašek, gozd, travnik

Tipslovenski domobranci, slovenski civilisti, osebe srbske narodnosti

Opis

V odprtih jaških, jamah in razpokah opuščenega odprtega rudnika na hribu Stari Hrastnik ležijo žrtve srbske narodnosti (usmrčeni v maju l. 1945) in slovenske narodnosti (usmrčeni v juniju 1945).

Opis lokacije

Grobišča se nahajajo verjetno po vsej planoti, ki se dviga proti naselju Blate.

KategorijaRudniški jašek, zaklonišče

OznačitevDa

NarodnostRazlične narodnosti - Slovenci in Srbi

StatusMešano

ZanesljivostLokacija natančno določena - grobišče potrjeno

Faza1

Datum29. 08. 2002

Natančnost2

Površina22

vir:http://www.geopedia.si/?params=L7387#T105_L7387_F7387:22_x507675.375_y110891.625_s16_b2

Približno 20 min hoje od Pustove kapelice na Brnici je križ in spominsko obeležje. 

Del poti iz te smeri je lepo urejen, vendar je lokacija praktično popolnoma neoznačena.

Pride se tudi iz smeri Hrastnika.

Pustova kapelica

Sadovnjak pod obeležjem

Obeležje, postavljeno l. 2002.

Pustova kmetija in zadnja pot. 

Obeležje in Tirberk v ozadju

Stari sadovnjak in obeležje

Brnica in Dol pri Hrastniku

Zadnja pot 

Jame pod Tirberkom

Edine označbe kraja

Dodatno branje: 

http://www.zaveza.si/index.php/revija-zaveza/197-zaveza-t-47#index.xml-body.1_div.8_div.2_div.1

O "matični" domovini ...

Danes je Dan vrnitve Primorske k matični domovini.
Nič nimam proti prazniku, le njegov naziv bi bil najbrž lahko drugačen.
Primorska je bila namreč do podpisa Versajske mirovne pogodbe, 28. junija 1919, del Avstroogrske monarhije in je po tajnem Londonskem sporazumu, iz leta 1915, torej po vnaprejšnji delitvi plena med zmagovalkami prve svetovne vojne, pripadala Italiji. 
Matična domovina Primorske zato nikoli ni bila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala na ozemlju nekdanje Avstroogrske ali Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki jo je s Pariško mirovno pogodbo, 15. septembra 1947, pridobila.
Matična domovina Primorske je bila takrat kvečjemu Avstroogrska, to pa najbrž ni to ...

Sam tolk, ... sicer pa čestitam vsem, ki slavi(-m,-j)*o.

*uporabi po potrebi

En naš človek ...

Danes je god mučenca Lojzeta Grozdeta, občana moje občine, ki ga vse bolj občudujem. 
Lojze je bil naš človek - tako in drugače.
Rojen na Spodnjih Vodalah, krščen v Tržišču, živel na Gornjih Impoljah in v osnovno šolo je hodil na Studenec. Tudi umrl je zato, ker je hotel domov. 



Zadnjič sem se peljal čez Tržišče in videl fante, ki so igrali nogomet. Nič posebnega, pač sončno nedeljsko popoldne in fantje, ki brcajo žogo ...
Pomislil sem, da bi zraven bil lahko tudi Lojze. 

On najbrž ni brcal žoge, bil je pa star 19 let in gotovo se je nekako družil in kratkočasil z vrstniki.

Kako čas mineva? Vse spreminja, vse spodnaša in odnaša ... vendar se nekaterih stvari le ne dotakne, verjetno tistega, kar je Božjega. 
In mladost, ta svetla in sveta zarja življenja-, hvala Bogu, ostaja mladost ... enkratna in večna. 
Lojze to že ve.
  

Nekaj na TEŠ-če, pa ne na prazen želodec ...

Žajfnica o TEŠ6 je dejansko nekaj izjemnega v zgodovini Slovenije. Kakorkoli skušam razumeti velik napor vseh vpletenih, med katerimi smo resnici na ljubo, prek matere nam države, prav vsi, da bi naredili nekaj dobrega iz te šlamastike in si nalili čiste energije, ne morem mimo občutka, da gre tudi pri trenutnem "iskanju" krivcev za del iste komedije zmešnjav in megalomanski instutiucionalni blef za kateri se skriva državni rop lastnih državljanov. Ta sramota od projekta se vleče že pravljično dolgih 7 let, prav tako dolgo, kot prizadevanja, da bi zameglili goljufijo, v katero so nas potegnili.

Zgodba TEŠ6 je filmski scenarij o tem kako lahko nek lobi, v tem primeru pač energetski, izrabi politiko in državo v kateri se je ugnezdil in znesel jajca, za dosego svojega cilja. Nič drugega ni tako pomembno-, nič sveto, ne direktorji, nadzorniki, ministri in ministrice, politične stranke, kriminalisti, parlamentarne komisije, …, kot prav ta cilj. Cilj je eden in edini-, filozofija, ki bo pripeljala do njega pa mravljinčja - vse je podrejeno, če je potrebno tudi kariere posameznikov, poslanstvo sindikatov, državne in mednarodne banke, politične stranke in poslanci in tudi država in njena prihodnost, še posebej pa elementarna družbena poštenost, karkoli naj bi to že bilo.

Sprašujem se, kam nas takšni modeli peljejo? Kaj tej državi koristi fanatična in fantastična podrejenost interesom cilja in kapitala, ki kot buldožer podira ovire in se ne ustavi drugje, kakor pred miljardnim kupom betona in železa. 

Ne gre za energetske potrebe Slovenije, niti ohranitev rudarske proizvodnje, ki jo bodo žrtvovali, kakor hitro bo uvoženi premog dovolj poceni-, saj morda so jo že. Gre za plenilsko vojno katere cilj je profit in trajni status. Res, da je tudi to slej ko prej dobro za neke ljudi, vendar se vedno, kadar gre za skupni denar, lahko vprašamo tudi za koliko teh ljudi in za kakšno ceno.

Pričakoval bi, da se bo država, oziroma tisti, ki jo krčevito želijo predstavljati, čeprav jim v resnici ni za njo, za takšne naložbe odločala razumsko in na podlagi resno ovrednotenih doprinosov, ki jih naložba lahko doda narodnemu gospodarstvu. Tako se verjetno zdaj odločajo za gradnjo državnih cest, ki so jo praktično ustavili, ker tam pač ni denarja bin ga očitno ni treba … Vendar pri TEŠ6 ta logika odpove in je odpovedala že zdavnaj. Tu se je vseskozi “verjelo” izmišljenim številkam in s političnimi združevanji ali prepiri, manipulacijami okrog sestave nadzornega sveta, preiskavami in spektakularnimi aretacijami ter vsem tem ciljno usmerjenim pompom, projekt preprosto peljalo naprej. Njegova realna vrednost še dolgo ne bo znana, njegova dobičkonosnost verjetno nikoli. Tudi če bo prodajal izgubo, tega mi ne bomo zvedeli vsaj še 10 let, ker bodo tisti, ki so bili in so še tako zelo pripravljeni žrtvovati vse za njegovo gradnjo, poskrbeli, da bodo bilance prave ali pa vsaj pravilno “razumljene”. Prepir ustvarja čas in čas je pri projektu vsaj tako pomemben kot denar.

Spoštovani, brez skrbi, predsednica vlade je obljubila, da bo projekt donosen, ali drugače razumljeno, da nam nikoli ne bo treba poslušati o tem, kakšna je izguba tovarne elektrike TEŠ6, ker jo bodo potopili v okviru holdinga, verige, grozda, koncerna ... po potrebi pa tudi dolili iz državnega proračuna ali kreditov, ki jih potem rokohitrsko in smehljaje mašimo z novimi krediti. Vsaka podobnost projekta TEŠ6 s slovenskim bančnim sistemom, ki je vedno deloval v strogi profesionalni tajnosti, dokler nam niso tujci izračunali koliko je zavožen, je seveda popolnoma naključna.

Mogoče smo pa vendarle že imeli nekaj od lepše prihodnosti ...