Za to, čemur se reče konec leta, se menda spodobi delati obračun-, potegniti črto ali križ in biti hvaležen za vse kar se je zgodilo, morda pa še bolj za tisto, kar se še ni.
Zanimivo je, da hvaležnost pomeni, da nekoga priznavamo, da ima moč nad vsem tistim, kar nas opleta in zapleta, kar usmerja naše življenje ali pa vsaj mislimo da ga. In tu je neka razlika, namreč tisti, ki ne verjame, da obstoja kaj takega kar bi življenje usmerjalo, kar bi določalo pot in mu narekovalo cilj ali pa imelo vse to že nekje zapisano, tisti nima biti za kaj hvaležen. Tisti lahko verjame, da je vse le predmet naključij ali igre okoliščin. Lahko verjame, da je on sam le preplet silnic in vplivov, ki se na nek čuden način nekoč in nekje zvrtinčijo, skrotovičijo in postanejo klobčič, ki je on sam. Nekoč se bo razvozlal ali razpadel, nekoč se bo odkotalil in razmotal v večnost in morda tam postal del nekega novega vozlička, ali pa preprost le del niča. Večnega in nepredirnega niča.
Drugi, ki verjamemo, da so naši koraki prešteti, da so naši pogledi vnaprej usmerjeni in da so tudi naše misli nekomu znane, tisti pa smo lahko hvaležni zgolj zato, da se je vse sploh uresničilo. Hvaležni smo lahko, da obstaja načrt in nekdo, ki stoji za njim, še posebej pa, da smo mi del njega. Hvaležen sem lahko, da sem izbran, da sem del celote, ki bi sicer zlahka in prav dobro delovala tudi brez mene pa vendar sem jaz osebno tisti, ki sem izbran in postavljen vanjo.
Dobri Bog, hvala Ti, ker si me postavil v ta čas in prostor, ki si ga Ti sam izbral in ki je tako zelo primeren zame, da mi je lahko tako dobro, da zmorem biti hvaležen za to.
Ustvaril si me za resničnost tega časa in samo Ti veš, kdaj se bo dopolnila. Hvaležen sem Ti, ker Ti zaupam in vem, da je tako tudi najbolj prav.
sreda, 31. december 2014
ponedeljek, 29. december 2014
Minus deset med nami
Zanimiva stvar, ti odnosi. Toliko srečanj in pogledov med nami. Toliko časa preživetega drug ob drugem, še več pa drug mimo drugega. Toliko misli in takšen delež življenja, namenjenega odnosom, pa vendar skoraj vse ostaja med nami. Tako malo ali nič od tega se nas res ne dotakne, ne prestopi našega praga. Trenutki, ki pridejo v nas so velika redkost in nepozabni. In vendar je prav njim vse to namenjeno-, toliko časa in energije za te delčke, redke kosce pravega zavedanja koga drugega razen sebe. Takrat spustimo blizu ali vase še koga. Takrat nekdo pride in takrat se nekaj zgodi.
Vse to je čudno, tako čudno kot ne-svetloba med dvema lučema, kot razsežnost niča med dvema zvezdama. Svetloba, ki je ni, tema, ki je ni in nič, ki ga ni. Dve luči svetita enako, počneta enake stvari in imata isti vir, vendar sta kljub temu vsaka zase, nepovezani in tako tuji. Tako je z nami- eden do drugega, na istem napajanju in smislu pa vendar je vmes še toliko ne-svetlobe in ne-teme, toliko nedorečenega in nerazumljenega. Razumevanje je zgolj refleks, odsev druge svetlobe v naših očeh. Ni svetloba sama.
Odnosi so vsajeni v nas. Vajeni smo vzorcev odnosov, kot smo vajeni vzorcev dojemanja, gledanja ali poslušanja. Radi imamo vzorce, radi imamo obrazce in predalčke z napisi. Vajeni smo izpolnjevati rubrike in tako je tudi z nami in med nami - ti si tam, jaz tu, ti veš kje si, jaz vem kje sem - ne prestopaj, ne prehajaj, ne bližaj. Ne išči več od tega, kar je - več je preveč in napačno. Kar je bližje zavračamo, moramo zavrniti. Ne zdržimo. Bojimo se bližine in ne vemo kaj bi z njo.
nedelja, 28. december 2014
Kam gre življenje?

V tem trenutku še tako polno vsega ... misli, občutij, spominov, pričakovanj, volje ... potem pa nič več. Ustavljeno, utišano, ugasnjeno ... Bog ve če ni tudi izgubljeno in izginjeno, uničeno, ali pa le vrnjeno in predrugačeno v nekem oblaku ...
Kar ostane je prah, tisti prah, ki se pregnete v nekaj in potem spet v prah, in spet in spet ... elementi, atomi, gradniki ... sestavljeni in zlepljeni, naspiralani ali napljuvani na neke vejice ... nič brez življenja, nič brez vdiha in izdiha, nič brez neke male trgovine ... ven in noter, daj dam ...
Le kam bi lahko šlo življenje, le kam bi lahko šla svetloba bliska ali zvok besede ... ne vem, res ne vem ... ampak nekje je vse to. Gotovo je. Nekje je ostalo ... najbrž je obviselo v času.
Saj ni problem v življenju, problem je v času.
Čas je hudičevo darilo. Dano je zato, da bi vzelo vse.
četrtek, 11. december 2014
Spet je povsod advent, razen pri nas …
Advent je čas krščanskega pričakovanja božjega prihoda,
seveda pa tudi čas ko se razpoloženje celo tistim, ki so drugačne ali nikakršne
vere, iz vsakdanjega spreminja v bolj ali manj praznično.
Ta čas kajpak predstavlja tudi nadvse dobrodošlo in
praktično priložnost za promocijo mest, ki jih praznično ozaljšajo, popestrijo
s stojnicami in uličnim dogajanjem na katerega vabijo od blizu in daleč.
In seveda se pustimo nagovoriti in pregovoriti, pridemo, pogledamo in poslušamo, malo zmrzujemo, spijemo kuhančka pa je lepo ...
In seveda se pustimo nagovoriti in pregovoriti, pridemo, pogledamo in poslušamo, malo zmrzujemo, spijemo kuhančka pa je lepo ...
Vendar-, regionalna izjema je tudi tokrat najlepše mesto na svetu,
kjer se sicer lahko veselimo vsega tega in prav ničesar ne manjka, le da tukaj ne v adventu, ampak v prazničnem
decembru.
No-, resnici na ljubo, tudi Ljubljana je malce že ušla očitno strogi cenzuri
in na neki tuji spletni strani vendarle sramežljivo oznanila, da tudi pri nas poznamo advent.
No, saj bo-, če pomislim je to tudi sporočilo adventa … prihaja ... počasi-, prej ko v Pjongjangu bo tudi pri nas … verjetno ... potrpljenje je božja mast.
In zelo smo namazani.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Bilo in šlo:
Komu mar?
"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)