sobota, 02. november 2013

Verni rajni

 
Omejenost prostora in časa, ki nam je na voljo, ni naključna. Zdi se, da je takšna, ker pač ni drugačna-, ker je bila tu in takšna prej kot mi, ki smo vanjo položeni, rojeni iz nje in pripravljen zanjo. Postala je del naše zgradbe, skelet, njen temelj in okvir. V njej in z njo zraščamo in plamenimo. Naše dogorevanje se začne s prvo iskro in ni ga mogoče preklicati ali se mu izogniti. Plamen bivanja použiva vse in iz vsega kar je pripravlja humus za tisto kar še bo. 
Ne gre za enkratnost ali izjemnost, pravi odgovor je v večnosti - bistvo je v nadaljevanju in pretakanju. 
Naša telesa so tu, ker so zgrajena iz tega kar je, naš duh pa se jim je pridružil ker je bila takšna volja Njega. Prej je lebdel v brezmejnosti in večnosti in tja bo spet odšel - vrnil se bo v svoj prostor in svoj čas, ki ni niti eno niti drugo. Niso ga prinesla naša telesa, niso ga oživila ko so se sestavljala in rastla - sprejela so ga kot svoje počelo, gonilo in smisel bivanja. 
Kreacije postanejo ljudje in nehajo tavati kot lutke, ko prepoznajo in sprejmejo delček stvarnika vase. Takrat  oživijo, zavejo se svojega horizonta in v njem zamejijo svoj čas in prostor. Brezčasnost in brezprostornost zamenjajo za življenje in končnost. 
Isti svet je bil podarjen rajnim kot je podarjen nam. Jutranji sončni poljubi so bili nekoč njihova last, kot so sedaj naša in ta rosa, ki polzi po travah ob poteh po katerih hodimo na njihove domove, je nekoč močila njihove stopinje.
Oni so tam in mi tukaj, bili smo skupaj in bomo spet. 
Njihov prostor je naš in njihov čas še vedno delimo z njimi.
Združil nas je Gospod in v njem ostajamo ...


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)