Slovenija bi na lestvici
politične inovativnosti verjetno lahko precej visoko kotirala, če bi ocenjevali
sposobnost njenih glavnih (beri: odpisanih) političnih akterjev, da vedno znova
mobilizirajo široke množice v svoj prid. V mislih imam "vstajniško" gibanje,
ki se je začelo v Mariboru z znamenitim "Gotof si!"®, nadaljevalo v
Ljubljani z "Zombi paradami", zdaj pa očitno razvojno prehaja v realsocialistični
performans, ki je v stanju napolniti celo takšno praznino, kot so znamenite
Stožice.
Kaj se pravzaprav dogaja? Dogaja se-, da je naša neumorna leva sredina spet najprej sprovocirala, zdaj pa tudi kanalizirala glavnino proti-oblastnega vzdušja na svoj mlin. Levi politiki so se torej znašli in "znašli" v svojem naravnem okolju, ki ga dejansko negujejo že 45+23 let. Mi pa smo se spet znašli očarani v ambientu rdečega uporništva, revolucionarnosti, nasprotovanja in neupoštevanja družbenih pravil obnašanja, ki ga tokrat, kot pred desetletji, oblast ponovno razglaša za smiselno, pošteno in celo potrebno. Če puntarjev ne moreš pomiriti, potem se pač puntaj z njimi. Z umikom Janeza Janše je sicer izginila tarča, ne pa tudi želja nekaterih, da bi na tem valu jahali še naprej, čeprav ne vedo točno ali bo treščil v pečino ali le izvalovil v tihem zalivu. Na plan spet prihajajo stare manire, katerih bistvo je, da komunisti ne poznajo in ne priznajo ovir ter ne popuščajo nikomur-, pod nobenimi pogoji. Gre za sektaško ideologijo pri kateri nikakor ne smemo priznati, da smo zavozili. Ne, mi nikoli! Naš pogled mora biti vedno uprt nekoliko navzgor in nekam v nedoločeno obzorje. Vi ken and vi vil solf aur problem auerself.
To bi morda še lahko razumeli, kot del nekega ponosa, ki pa žal v ekonomiji tega sveta ne pomeni nič. Če si prosilec za kredit, si namreč samo prosilec za kredit in noben "nadčlovek".
Morda je komu to še težko razumeti, vendar ne več, če dojamemo duha v katerem eden najpomembnejših diplomatskih zgodovinarjev na zahodnem Balkanu ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, po Ljubljani, javno in nemoteno paradira s peterokrako na kapi ter prenaša transparent s katerim poziva veleposlanika Združenih držav Amerike, naj izgine iz Slovenije. Nauk takšnega ideološkega ekshibicionizma je lahko seveda edino ta, da se pri nas to pač lahko počne-, da se lahko javno poveličuje totalitarizme in izganja predstavnike demokratičnih držav, ker je očitno tako prav tistim, ki so na oblasti. Gre za nič drugega kot frankensteinsko oživljen model manipulacije z javnostjo, ki ga s pridom uporabljajo države, ki imajo težave s prepričevanjem svojih državljanov, da so nekaj posebnega. Izdatno se ga, na primer poslužuje Severna Koreja, nekoč se ga je pa tudi, nekaterim tako ljuba, Jugoslavija. Gre za sistematsko ustvarjanje občutka, da nas neki imperialisti, kapitalisti in janšisti sovražijo in želijo zasužnjiti, čeprav nam v resnici posojajo denar, ker sami ne moremo preživeti s tistim kar lahko prodamo, kupujejo naše izdelke, ker so edini, ki za to še imajo denar, in želijo vrniti Slovenijo med normalne nacije, ne pa takšne, ki morajo prodajati svoje ljudi, ker jih same niso sposobne preživeti.
Levica mora dojeti ali pa končno zgolj priznati, da se naša družba z vsako manifestacijo revolucionarnosti, realsocialistične ikonografije ali poveličevanja katere od totalitarnih diktatur, dejansko odmika od tistega, kar si civilizirani svet predstavlja pod prihodnostjo.
Tisti, ki želi ostati v preteklosti, bo pa tam tudi ostal.
Velkom.
Kaj se pravzaprav dogaja? Dogaja se-, da je naša neumorna leva sredina spet najprej sprovocirala, zdaj pa tudi kanalizirala glavnino proti-oblastnega vzdušja na svoj mlin. Levi politiki so se torej znašli in "znašli" v svojem naravnem okolju, ki ga dejansko negujejo že 45+23 let. Mi pa smo se spet znašli očarani v ambientu rdečega uporništva, revolucionarnosti, nasprotovanja in neupoštevanja družbenih pravil obnašanja, ki ga tokrat, kot pred desetletji, oblast ponovno razglaša za smiselno, pošteno in celo potrebno. Če puntarjev ne moreš pomiriti, potem se pač puntaj z njimi. Z umikom Janeza Janše je sicer izginila tarča, ne pa tudi želja nekaterih, da bi na tem valu jahali še naprej, čeprav ne vedo točno ali bo treščil v pečino ali le izvalovil v tihem zalivu. Na plan spet prihajajo stare manire, katerih bistvo je, da komunisti ne poznajo in ne priznajo ovir ter ne popuščajo nikomur-, pod nobenimi pogoji. Gre za sektaško ideologijo pri kateri nikakor ne smemo priznati, da smo zavozili. Ne, mi nikoli! Naš pogled mora biti vedno uprt nekoliko navzgor in nekam v nedoločeno obzorje. Vi ken and vi vil solf aur problem auerself.
To bi morda še lahko razumeli, kot del nekega ponosa, ki pa žal v ekonomiji tega sveta ne pomeni nič. Če si prosilec za kredit, si namreč samo prosilec za kredit in noben "nadčlovek".
Morda je komu to še težko razumeti, vendar ne več, če dojamemo duha v katerem eden najpomembnejših diplomatskih zgodovinarjev na zahodnem Balkanu ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, po Ljubljani, javno in nemoteno paradira s peterokrako na kapi ter prenaša transparent s katerim poziva veleposlanika Združenih držav Amerike, naj izgine iz Slovenije. Nauk takšnega ideološkega ekshibicionizma je lahko seveda edino ta, da se pri nas to pač lahko počne-, da se lahko javno poveličuje totalitarizme in izganja predstavnike demokratičnih držav, ker je očitno tako prav tistim, ki so na oblasti. Gre za nič drugega kot frankensteinsko oživljen model manipulacije z javnostjo, ki ga s pridom uporabljajo države, ki imajo težave s prepričevanjem svojih državljanov, da so nekaj posebnega. Izdatno se ga, na primer poslužuje Severna Koreja, nekoč se ga je pa tudi, nekaterim tako ljuba, Jugoslavija. Gre za sistematsko ustvarjanje občutka, da nas neki imperialisti, kapitalisti in janšisti sovražijo in želijo zasužnjiti, čeprav nam v resnici posojajo denar, ker sami ne moremo preživeti s tistim kar lahko prodamo, kupujejo naše izdelke, ker so edini, ki za to še imajo denar, in želijo vrniti Slovenijo med normalne nacije, ne pa takšne, ki morajo prodajati svoje ljudi, ker jih same niso sposobne preživeti.
Levica mora dojeti ali pa končno zgolj priznati, da se naša družba z vsako manifestacijo revolucionarnosti, realsocialistične ikonografije ali poveličevanja katere od totalitarnih diktatur, dejansko odmika od tistega, kar si civilizirani svet predstavlja pod prihodnostjo.
Tisti, ki želi ostati v preteklosti, bo pa tam tudi ostal.
Velkom.
Za vsak slučaj bi najprej predlagal branje knjige Ekonomski morilci. Ne vem sicer, če je vse v njej 100-procentno res, toda opisi ekonomskega zasužnjevanja (iz prve roke) so dovolj slikoviti in poučni. Če se to očitno (hočem reči, prikrito) dogaja po celem svetu, ne vem, zakaj bi ravno Slovenija bila častna izjema in zakaj bi tujim financarjem lahko kaj bolj verjeli kot domačim župnikom.
OdgovoriIzbrišiEkonomsko zasužnjevanje se seveda dogaja, vendar se je dogajalo vedno in povsod. Zgodovina človeštva je dejansko zgodovina ekonomskega zasužnjevanja in tudi bližnja prihodnost ne bo veliko drugačna.
OdgovoriIzbrišiMeni osebno je ljubša razvojna teorija, kot pa teorija zarote in generalno vprašanje neke nacije je, ali bo sodelovala v tem ali pa bo postala nek problem, ki se bo slej ko prej spremenil v žrtev.
In to se zdaj žal dogaja vsem tistim, ki so želeli z revolucijami spremeniti ekonomsko logiko. Na koncu so vedno zmagali tisti, ki so bili plačilno sposobni.