O prvem …

 

Praznik dela je zame simbol boja delavcev za boljše življenje in pošteno delitev rezultatov dela. To je ideja, ki je moderna za vse čase. Vedno sta namreč, vsaj v načelnem smislu obstajala dva razreda-, tisti, ki je delal in tisti so mu delali. Vendar ločnica dandanašnji ni tako zelo izrazita in je narekovala previdnost, ki je god svetega Jožefa delavca, iz praznika najprej namenjenega "delavcem" raje posplošila v "praznik dela". Delavec je namreč lahko tudi kapitalist, ki poleg službe vratarja v banki prejema še dividende od delnic taiste banke.   

Žal so prvi maj, kot toliko drugega, potem posvojili komunisti in ga spremenili v veselico, na kateri so množicam razglašali svoje nebuloze o historično-osvobodilni težnji "delavskega razreda", ki da bije pravični in večni boj proti kapitalizmu in imperializmu za končno zmago "družbe enakih". S tem so prastaro idejo poštenega plačila in varstva pravic iz dela-, umazali, zlorabili in delavce dejansko spremenili v sužnje, ki bi morali svojim sistemskim delodajalcem zvesto peti hvalnice in poljubljati stopinje. Ironija je, da sta prav komunizem in njegov upgrade socializem, na tak način svetovnemu delavstvu naredila najslabšo možno uslugo, ga enostransko pocenila in globalno ekonomijo izdatno pomagala potisniti v neravnovesje ter posredno izgubo dela. Staro in tradicionalno industrijsko delavstvo, prekaljeno v boju za svoj obstoj in prav, so nekakšni falirani študentje in politični jebivetri, z izmišljotinami o pošteni družbi enakih, ki pod budnim očesom partije skrbi za vse, uspeli pohabiti in spremeniti v manipulativne množice državnih in socialnih odvisnikov.  

Morda ne razumete? Pa naj mi kdo razloži, zakaj so Kitajski delavci trenutno tako poceni, če ne ravno zaradi zločinske ideje, ki jih je najprej spremenila v taboriščnike, potem pa v poceni naravno bogastvo, ki ga spet neusmiljeno izkorišča njihova lastna kapitalistična elita?

Dejstvo je, da delavca brez kapitala ni in da lahko delavske pravice edino učinkovito uresničuje le v delujočem gospodarskem sistemu, ki ga je sposoben preživljati. Svoje delo in spretnost menja za kruh, in to je pošteno in naravno. Edino kar nas lahko skrbi je ali je tega kruha in pravic dovolj, ne pa da nam ga reže kapitalist od svojega dobička, namesto države po političnih navodilih. Sistem, ki to trajno omogoča, je zaenkrat zgolj in edino kapitalizem, torej takšno lastništvo produkcijskih sredstev, ki ima za cilj njihovo uporabo za dobiček in razvoj. Vse ostalo je tema in beda.

Naša prihodnost ni morda "demokratični socializem"  ali socializem po meri ljudi, kot bi nam ga radi prodajali novi-stari levaki, ampak kvečjemu kapitalizem po meri ljudi.

Žalosti me, ko vidim, da se pri nas spet manipulira s poštenjaki, ki dejansko želijo dobro tej družbi in se jim zbuja lažno upanje, da je stvari možno hitro izboljšati z nekakšnim psevdo-uporništvom ali obujanjem starih bruderšaftov. Nič od tega ni res!

Če hočeš biti neodvisen moraš pač trdo delati in poleg tega zelo paziti, da se ne zameriš tistim, ki ti posojajo denar ali kupujejo od tebe.
Dragi moji, preživetje ni nobena ideološka zajebancija in to velja za tako človeka kot za podjetje ali državo.

Naj predvsem živi pošteno plačano delo-, pa imelo svoj praznik ali pa tudi ne.