Bratuškovi je torej uspelo sestaviti nekakšen zborček. Bolj priložnosten, kot zmagovalni sestav. Kako bodo žgoleli pod njeno taktirko, še zlasti pa, kako dolgo bodo vztrajali, bomo še slišali in videli, vsekakor gre za izjemno pisano druščino, ki jo sestavlja nekaj izkušenih solistov (poudarek na "solistih"), par že slišanih glasov in nekaj popolnih začetnikov. Priznati ji je treba, da je vztrajna in želim ji, da bi se zadeva spodobno razvila.
Ne morem se znebiti občutka, da se spravljajo skupaj po sili, saj veste: "jaz ne bi, daj ti ...". Nekako skoraj pod "mus" in brez prave volje. V stilu "vseslovenske vstaje", ki je bila najprej široko zanimiva, dokler niso "levi" spet dobili svoje zgodovinske priložnosti, kot že tolikokrat prej, zdaj pa očitno nima več pravega "šusa". Postala je še eden od karnevalov, kjer šimfajo oblast, to pa itak počnejo na vseh karnevalih, pa še zabavni skušajo biti za razliko od tega, ki je duhamoren.
Slovenski politiki je vsekakor uspelo nekaj zanimivega in po svoje celo zgodovinskega, v stilu: "nič ne bo več, kot je bilo", in to je, ljudem politiko do kraja priskutiti. Tudi meni osebno in priznati moram, da je bilo dogajanje okrog volitev novega papeža pravi balzam za čutila, razbolela od spremljanja domače politične scene. Spremljal sem kardinale in poslušal prijazna mnenja, gledal dimnik in bilo je lepo. Povsem preprosto, odrešujoče in tolažilno.
Spoštovani politiki in tisti, ki bi to morda radi bili, učite se od Cerkve. Naučite se, da se morajo javne zgodbe končati uspešno in prijazno. Da morajo vrhunske funkcije prevzemati res najboljši in zaupanja vredni ljudje in ne tisti, ki si zgolj ne upajo reči ne svojim šefom ali pa v tem vidijo nekakšne karierne sprožilce. Oblast je za tiste, ki so dovolj ponižni, predani skupni stvari in vedo česa se lotevajo, sicer so bleferji in pokvarjenci ali pa celo oboje skupaj.
Če mene vprašate, bi bilo od takšnega lovskega sestavljanja vlade, morda bolje preprosto izpeljati pošten javni razpis za kandidate za ministre in garantirano bi dobili boljše nali vsaj primerljive profile. Res, da verjetno ne-partijske. In to je težava. Vsaj zaenkrat.
Politika, vsaj partijska, bi tako namreč priznala tisto, kar nekateri že dolgo vemo, in sicer, da lahko državljani živimo tudi brez nje.
Med oblikami vladavin je dejansko malo razlik.
Če fevdalce ali diktatorje zamenjate z elitami, dobite sistem, ki funkcionira smiselno enako, le da se v njem namesto enega obličja pojavljajo kolektivna, ki se predstavljajo kot zagovorniki večjega števila ljudi, čeprav za to največkrat ni prave osnove. Strankarske volitve so pri vsem tem zgolj mehanizem, ki ga je potrebno vsake toliko časa obrniti in stvari tečejo naprej. Če niste pripadnik ene ali druge elite, na volitvah nimate kaj početi.
Model cerkvene vladavine je, res da srednjeveški, vendar dejansko nič slabši in nič manj pošten od tega kar imamo mi.
Tam vsaj nihče ne govori, da dela samo za ljudi.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar