Dnevi resetiranja

Danes je Veliki petek, dan trpljenja in smrti.

Jutri bo Velika sobota, dan tišine in molitve.

V nedeljo so "veseli prazniki". 
Pa niso!

V resnici so Velika skrivnost.

V nedeljo se obhaja, česar ne razumemo in ne bomo razumeli, dokler se ne zgodi.
V nedeljo je dan skrivnosti vseh skrivnosti in smisla vseh smislov. V nedeljo je dan, ko obhajamo vstop reda v kaos, večnega zakona v naključje … stika tega sveta in ne-tega sveta.

Vrtenje planeta in vseh ostalih kozmičnih kreacij se bo nekoč končalo, prekinilo, izzvenelo ali poraženo ustavilo.

Tudi rojevanje in umiranje bosta pozabljena, vendar življenje ne bo izginilo. Ostalo bo v svojem bistvu. Preživelo bo tudi svojo smrt, ki to pač ne bo.

Veliki praznik je simbol Velikega preskoka, Velike razlike, bližnjega srečanja praizvora in praponora. Odprja vrat skozi katera vse pride in vse odide.

Vsi razumemo da gre pot lahko do konca. Pač nekega konca, potrebnega ali ne, logičnega ali ne, bridkega ali ne … resničnega, ali pa tudi ne.

Kristjani pa verujemo, da je ta konec preskok. Prehod iz enega telesa v drugega. Snovnega v poveličanega, znanega v neznanega in zaznavnega v nezaznavnega.

Telesno je tako kratkoživo in šibko. Materialno tako omejeno in končno. Pritlehno in majhno.

Vse prihaja h koncu in postaja nekaj drugega, nekaj, kar je že bilo, preden je posurovelo in skušalo zavladati nad vsem.

Ne more pa kar izhlapeti ali zamrzniti, ker bi se potem ne predrugačilo dovolj, postalo bi le mehkejše ali trše.

To ne zadošča. To ni to.

Preskok je drugačen, veliko bolj drugačen. Kar sem jaz, bo tisto in tisto, kar je že tisto, bo jaz. Vsi v vsem in vse v vseh.

Zavedanje bo prešlo in tudi prehajanje bo prešlo.

Ostalo bo nič in zopet vse. Najbolj temeljna človekova značilnost je, da je lahko le živ ali mrtev.

Bog je pokazal, da je še več od tega. Lahko je oživljen. Lahko je nadgrajen.
Vera v vstalega Odrešenika je vera v človekov smisel.

V Človeka.