B.16

 

Človek po naravi teži k lastnemu razvoju. Ne gre za razvoj, ki bi ga zagotavljali naravni mehanizmi, kajti vsak izmed nas ve, da je sposoben svobodno in odgovorno sprejemati odločitve. Tudi ne gre za razvoj, ki bi bil prepuščen naši samovolji, ko pa vsi vemo, da je dar in ne plod samorazvoja. Našo svobodo izvorno opredeljujejo naše bitje in njegove meje. Nihče ne oblikuje lastne vesti samovoljno, temveč lastni "jaz" vsi snujemo na temelju "sebstva", ki nam je bilo dano. Niso nam nedostopni le drugi, marveč smo nedostopni tudi sami sebi. /Papež Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici, 2009/

Lahko da gre za vprašanje moči, zdravja, dela-zmožnosti ali dela-voljnosti. Vsekakor gre za sposobnost odločanja o položaju lastnega bitja. Telesa namreč, in tistega kar to obkroža. O bistvu ne moremo odločati, bistvo je "sebstvo", ki nam je dano. Posojeno.

Kaj pa če gre tudi za vprašanje odgovornosti, tistega čuta dolžnosti do vloge v kateri smo se znašli, namenoma ali pač po čudnih labirintih naključja in danosti?

Prav lahko bi šlo tudi za vprašanje življenja, ki nam je podarjeno, prav kakor bistvo. Vendarle s svobodno voljo vplivamo nanj. Morda celo radikalno. Lahko ga sprejmemo in uživamo ali zgolj prenašamo, morda se ga odrečemo in  vrnemo tja, kjer je bilo, še preden nam je bilo podarjeno.

Nekomu dar, drugemu kazen - užitek ali tlaka, odvisno ...? 

Kaj naj bi sploh bilo prav?

Do sedaj sem verjel, da nimam kaj izbirati in da me možnost izbire lahko samo bega. Da mi je določeno, da sem izbran za to ali ono, da moram vztrajati tukaj ali pač tam. Vseeno kaj in kje, glavno je vztrajati.

Zdaj se mi zdi, da je morda drugače, da morda ni nujno, morda se lahko tudi osvobodim, stopim dol in ven. Preprosto ne priznam težav in Težav, ampak rečem "dost mam". Saj res-, kdo je že to rekel?

Kaj pa potem ostane? Naj vem? Ne vem. 

Vsi se bojimo trpljenja, občutkov nemoči in propadanja vsem na očeh. Zato pa zaupamo v Gospoda, ki je sam trpel in propadel pred vsem svetom. Zato zaupamo, da nas varuje, nas pozna in nam nalaga le takšna bremena, kot jih lahko nosimo.

Od mučencev je pričakoval, da ga ne zatajijo, tudi ko so bili soočeni s smrtjo ali trpeli muke. Od nas morda pričakuje, da ostanemo zvesti v tistem kar nam je zaupal. Morda zgolj to, da živimo z njim in ohranjamo talent, ki nam ga je zaupal. Gotovo nismo vsi takšni, da bi jih iz enega pridobili pet. Morda smo le eni, ki ohranjamo kar smo dobili in bomo nekoč enako slabo razvito vrnili. Morda je tako celo bolje, ker bi naši zakopani talenti, če bi se razbohotili lahko naredili več škode kot koristi. 

Ali smo zato ne-vredni? Ali imamo zato pravico oditi?

Morda Gospod ne pričakuje velikih stvari, a nočemo slišati kaj pričakuje.

Kaj če je trpljenje naše pravo poslanstvo? Kaj če je naše poslanstvo ravno to, da pokažemo zvestobo do zadnjega?

Žal mi je – nisem prepričan, da sem vse prav razumel.

Morda sploh nisem nič razumel.

Morda pa je to moja vloga.