Laksativ je prijel

Včeraj se je torej zgodilo, kar se je najbrž, prej ali slej, moralo zgoditi. Vladi Republike Slovenije, pod vodstvom gospoda Janeza Janše, je bil zadan milostni udarec s katerim se je, upajmo da res, končala agonija, ki jo je navidez povzročilo poročilo slavne Komisije za preprečevanje korupcije, dejansko pa jo je sprožil gospod Gregor Virant, osebno. Česa drugega tej vladi ni bilo mogoče niti očitati, pa če se kdo še tako trudi. Kot vsaka resna vlada je skušala narediti red v svoji zakladnici, izumljala je rešitve za propadle banke in pač začela varčevati, nekako tako kakor to skušajo vse vlade v Evropi, z materjo unijo vred. In temu se ne bo mogla izogniti nobena vlada, ne glede na to kdo jo bo skušal spraviti skupaj. Dejstvo je, da je že sama postavitev vlade v tej državi vsega spoštovanja vreden projekt, ki mu je le malokdo kos, kaj šele, da bi potem ta vlada res delovala.

Zdaj pač je kar je. Dejansko je škoda energije in časa, ki sta se trošila eno leto. Za travmatično stanje duha v tej družbi je očitno bistveno in izjemno sproščujoče, da jim je uspelo javno diskvalificirati gospoda Janeza Janšo. Saj ni važno, če je česa kriv, vsekakor je za to najbolj primeren. Zdaj smo namesto njega dobili žensko in to je tudi vse, kar smo dobili. V bistvu še ne vemo povsem natančno, kaj bi z njo, upam, da vsaj ona ve, kaj hoče.

Če sem iskren, niti tega ne vem, kaj sploh imamo. Imamo osiromašeno vlado, ki lahko opravlja "tekoče" posle, pri čemer še vedno nihče ne ve, kaj naj bi to pomenilo, tako kot se to ni vedelo pri prejšnji vladi in še kateri prej. Verjetno smejo naročiti kavo, vprašanje pa, če lahko sprejmejo jedilnik malic za prihodnji teden.  

Razrešitev predsednika vlade in zmagovito očiščenje slovenske politike je, za nekatere, uspelo in Slovenija je bržkone lahko sproščena ali po besedah gospe Alenke Bratušek, lahko zdaj končno vsi "skupaj Slovenijo popeljemo na mesto, ki si ga državljani želimo in kamor sodimo". Seveda o tem, kaj si kdo želi, kje vidi svoje mesto in če ga tudi res zasluži, raje ne bi. Kaj tako optimističnega si pod vladavino Janeza Janše nikakor nismo mogli niti predstavljati. Pri njem je po enem celem letu vladanja, za razliko od časov Pahorjeve vlade, ki ga je l. 2008 tako zmagoslavno premagala zaradi neke afere Patria (kaj je že to?), šlo pač lahko samo na slabše in vsi smo se tako zelo dušili pod pezo korupcije, ki jo novinarji potem nikoli ne dokažejo, kadrovskega cunamija, ki se spet nikjer ne pozna, in zmerjanja levih fašistov z levimi fašisti. Zdaj bo seveda veliko bolje, mandatarka nam bo izpolnila želje, odprla roko za sodelovanje in prisluhnila ljudem, zavladali nam bodo poštenjaki in strokovnjaki (ali pa kar oboji hkrati), vseslovenska vstaja proti političnim elitam bo verjetno začasno odložena in še sneg bo skopnel, pa to verjeli ali ne.

Kaj so torej dosegli?

Povsem operativni vladi, ki je nastala z muko, so dobesedno z levico uspeli odvzeti še tisto malo moči in verjetno tudi volje, ki ju je imela, da bi uresničila še kaj iz Pogodbe za Slovenijo. Zdaj bodo sveži obrazi z napovedanim optimizmom in upanjem ter menda celo v prijateljskem vzdušju, pristopili k udobnemu sestavljanju in programiranju nove vlade, če pa to slučajno ne bo uspelo, se bodo pa morda odločili in nas velikodušno povabili na volitve. Čudežno in mahoma je prišlo tudi do osupljivega zmanjšanja potrebe po predčasnih volitvah, o čemer so še pred zelo kratkim vsi govorili. Zdaj so spet vsi naenkrat postali tako zelo konstruktivni in državotvorni, kar je kajpak tudi nekaj novega pri nas.

Spoštovani, če prav premislim nam volitev, resnici na ljubo ni treba prirejati, če vam ni do njih, itak si jih moramo sami plačati. Zdaj je že celo meni jasno, da se z volitvami pri nas stvari ne rešujejo. Naše volitve so pač spektakel in javni hazard. Kakorkoli že mešali karte, nikakor ne dobimo kombinacije s katero bi lahko zmagali v prvem krogu, v drugem potem navadno dobijo tisti, ki ljudi niso prepričali, v tretjem, ki smo mu priča zdaj, pa ne dobi nihče več ampak se igralci le še zmerjajo. Fair playa ni, dejansko tudi želje po zmagi ne, je le še strah, da bo nasprotnik pobral zastavek. Bolje, da smo vsi poraženi, kot da slavi kdo drug. 

Slovenija je po včerajšnji nezaupnici definitivno stopila na pot politične nestabilnosti, ki jo bo verjetno težko presekati in za katero je odgovornost prevzela gospa Alenka Bratušek, osebno. Njenemu šefu to ni uspeli in če bo veličine, ki že dolgo privatizirajo slovensko politično sceno, nekako le spravila skupaj in sestavila delujočo vlado, ji gre vsa čast. Če ne, nam morda tudi ne bo tako zelo žal. Bo pač skurila svojo priložnost, verjetno bo škoda vseeno večja za njo, kot za nas.

Kakorkoli, ne obupajte in vztrajajte, tudi ljudstvo se vam bo slej ko prej vdalo.