četrtek, 05. april 2012

Če še kje živiš?


 
Pomlad počasi natresa nove barve na stara prizorišča, ki so nas spet, kot že tolikokrat, dodobra utrudila s svojo žalostno mrtvičnostjo. Zima ni bila niti dolga niti huda, vse ostalo pa. Kdor se medtem še ni naveličal gledati, se je morda poslušati in tisti, ki ne sprejema več, tudi dati nima kaj.
Sončni voz ubira višje kolesnice in zgodnji večerni hladi se umikajo ptičjemu petju. Morda ubranemu, morda lepemu, vedno pa dobrodošlemu in predvsem iskrenemu. Ptiči pojejo zato ker je treba peti in ne morda iz veselja, žalosti ali proti plačilu. Njihova pesem je življenje. S petjem ga podarjajo in sprejemajo.
Danes se spominjamo Gospodove zadnje večerje. Vedel je, da prihaja njegova ura, tako kot vse živo ve kdaj čas prihaja z vriskanjem in kdaj se sence potegnejo čez obzorje.
Ta večer se je naredil slovesen. Izbrane so bile besede in simbol, ki ne bo pozabljen. In res ni. Večina drugih bi hotela nekaj v stilu. Nekaj veličastnega. On ne.
Slovo mora biti preprosto in iskreno, prav kakor ptičje petje. Z njim moraš povzeti tisto, kar si prinesel. Če si prišel v miru, reci mir, če si prišel z Bogom, povej tako.
Slovo pride in mine, za trenutek vzvalovi gladino kot kaplja in se izniha v tisto, kar je bilo prej. Slovo je okvir slike. Tam kjer se nekaj konča. Kjer ga ni, je vse slovo. Večje od vsega.  
On se ni poslavljal, le služil je. Prišel je zaradi nas in spet bomo sami. Gospod bo odšel. Tiho in vdano. Kričali in preklinjali bodo drugi. On bo služil in zato stopil tja čez. Sam.
Še vedno ga imamo ob sebi. Še vedno ga vidimo in kličemo.
Njegova ura je naša ura. Kmalu bomo spet skupaj.  

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)