Besa

Verjetno je bolj malo tistih, ki bi poznali pomen besede "besa"? Gre za star pojem, ki pa je v albanski kulturi svoj čas očitno predstavljal veliko. Ne vem sicer kako je s tem sedaj, vendar bi bilo njegovo simbolno vsebino morda še najlažje prevesti z našo "častno besedo". Za "beso" sem slišal že pred desetletji, seveda iz ust ne-albancev in vedno je bila izgovorjena nekoliko slabšalno, celo posmehljivo, tako kot večina javno-mnenjskih zadev povezanih z Albanci. Tudi na tem področju je v Sloveniji še vedno očitno pre-močna dediščina skupnosti v kateri smo živeli dobrih 70 let. Skratka, "beso" so mi razlagali kot etnološko posebnost, ki naj bi predstavljala predvsem rodovno in nad-generacijsko zavezo krvnega maščevanja. Torej, izročilo smrtnega sovraštva med družinami, ki se prenaša od očetov na sinove in lahko načeloma, po principu domin in maščevalne nesorazmernosti, uniči tudi cele rodbine.

Ne glede na nasilne atribute in če verjamemo virom, potem je "besa" dejansko nekaj več kot le folklora obračunavanja med klani. Gre za čast, ponos, dano obljubo - nekaj kar rečeš in potem tudi moraš storiti, bodisi sam ali po rokah tistih, ki te nasledijo. In prav to je tisto česar Slovenija, Evropa in nenazadnje cela zahodna civilizacija v bistvu ne pozna več. Kaj takšnega, kot je spoštovanje "častne besede" je v našem svetu definitivno izgubljeno. Ne obstaja več. Pomislite, kdaj ste nazadnje slišali nekoga, da je dal častno besedo in pri tem mislil resno. Mislim da osebno tega sploh še nisem doživel. Žalostno.

Njega dni smo si izmenjevali vsaj "častne pionirske" in "častne titove", čeprav pri tem nihče ni mislil resno. Častna beseda je nekaj, kar je danes ločen odpadek, z levico odvržen na kup starih štosov.

Ne vem zakaj? Morda iz slepo naivnega zaupanja v nek sistem, zakon, moč birokracije, avtoriteto …, češ-, kaj ti bo sedaj "beseda"? Beseda ...? Smešno … kakšna beseda neki - beri zakone, beri pogodbo, verjemi predsedniku, direktorju, odvetniku … In tudi zato-, ali pa prav zato, smo tam kjer smo. Verjeti moramo papirju, ne ljudem. Vsi so verodostojni šele takrat ko imajo nekaj napisanega ter spredaj in zadaj štempelj, pa je kaj res ali pa tudi ne. Tako pač piše. Morda smo razvajeni, da skrbijo ali "skrbijo" za nas. Če skrbijo zate, potem ni treba zaupati ali dajati častne besede - nekdo pač garantira zate in druge.   

Samo po sebi navidez to morda niti ni tako hudo, vendar je človeško ozadje vendarle zaskrbljujoče. Gre namreč za popolno izgubo osebne verodostojnosti. Pozabo neke primarne človeške lastnosti, ki je v "preprostem" svetu še vedno prisotna, pri nas pa ostaja morda na načelni in kvečjemu še na literarni ravni, kar v prostem prevodu pomeni: "uporabljaj če ti pride prav, sicer pa pozabi". Pa ni v redu – preživele niso niti civilizacije, ki so klesale v kamen in civilizacijo papirja čaka lahko zgolj usoda starega papirja. Porumeni in se zgubi, človek pa ostane. 
Dejansko smo se odrekli lastne avtoritete. Postali smo bojazljivi, pritlehni, morda celo zahrbtni, vsekakor pa oportuni. Vse bolj.  

Zanimivo, da o tem sploh nisem mislil pisati, ampak me je nekako navdahnilo, ko sem prebral razvpiti prispevek znanega kolumnista, kjer v "don kihotovskem" slogu grozi s "krvavim maščevanjem". Maščevanje najbrž vseeno ne bo tako zelo krvavo, ker so nasprotniki očitno fantomski, poleg tega so menda do zob oboroženi s kufri denarja, kar pa samo po sebi ni posebej smrtonosno. Nasprotno, če so res takšni, potem so marsikje gotovo zelo dobrodošli, česar pa o žurnalistih, komentatorjih, blogerjih in ostalih nergačih ne bi mogel z gotovostjo trditi. Če se bo v tej zadevi morda res kdo komu maščeval, se bodo maščevali kvečjemu kolumnistu samemu, ali pa še to ne, ker je dovolj znan in vseeno dovolj previden, da ne objavlja imen. Seveda pa ni izključeno, da je, v vihravi poštenosti, (ne)hote postal žrtev male zarotice, ki je morda prav na ta način celo uspela. Pač v duhu - če hočemo narediti "štalo", pa dajmo, sprožimo Pezdirja, da jo bo on naredil namesto nas. Skratka, vedno obstajajo še rezervni scenariji in resnice, ki so lahko še bolj resnične od tistih najbolj nebo-vpijočih.

Kakorkoli-, Pezdirja osebno ne poznam, še manj vem o ozadjih o katerih tako ogorčeno piše, sem pa dobil občutek, da je oseba, ki se na javni sceni dobro počuti. Pa naj bo, že mora biti-, menim le da bi morali ljudje, ki se jih v javnosti sliši in bere, vseeno nekoliko bolj paziti na svoje ocene. Če že ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi ljubega miru bralcev. Po svoje je skoraj otročje in neodgovorno lansirati sume resnih obtožb in kazati na potencialne škandale, pa ne predložiti dokazov ali takoj sprožiti ustreznih postopkov. Spet izpade, kot da v tej državi popolnoma nič ne funkcionira, razen seveda časopisov. Ti so pa kajpada sveto zapriseženi resnici in zgolj resnici, verjetno tudi za ceno padca naklade. Zadeva me nekako sumljivo spominja na slavni "J" pri še bolj slavni Patrii, za katerega se je, po štirih mučnih žurnalistično-sodnih letih, izkazalo, da je še vedno zgolj nek nedokazljivi, brezoblični in brezvalutni "J".

In kaj ima to vse skupaj z Albanci? Verjetno prav nič, ali pa morda vsaj to, da bi morali vsi, kdaj pa kdaj pomisliti tudi na čast. Svojo in svojega okolja. Čast kot nekaj, kar je zelo potrebno, kar je vzvišeno in vredno človeka ter rodu, naroda ali pa zgolj ideje, ki jo predstavljamo. 
Preden sodimo in obsodimo, pomislimo še na kakšne druge možnosti. Morda nam bodo manj pod častjo. Res je častno zavrniti ponudbe, da bi deloval proti pravnemu redu svoje države. Gotovo je častno tudi prijaviti poskuse kriminalnih dejanj v katere me skuša kdo vplesti. Morda je celo častno napisati v časopisu, da se kaj takšnega dogaja. Lahko pa, da je včasih dovolj častno zgolj reči, da je kaj takšnega pod mojo častjo in pozabiti.
Čast je sicer redka, ampak zanimiva.