torek, 03. maj 2011

"In Gun We Trust"

Veselje, ki je na ameriških ulicah zavladalo ob novici, da so specialci vendarle pokončali vodjo njegove privatne teroristične organizacije, je za Američane in ostale "voljne" očitno več kot le dobra novica. Zdi se, da gre za pravo nadnacionalno katarzo, ki so jo v deželi, kjer končno rešitev problemov še vedno prinaša pištola in pri nekaterih njenih občudovalcih, tako zelo, zelo težko pričakovali. Veselje z uličnim rajanjem in mahanjem z zastavami me, hočeš nočeš, presenetljivo spominja na prizore, ki smo jih, pred skoraj desetimi leti gledali v Gazi, kjer so Palestinci prav tako radostno pozdravljali novico o zrušenju newyorških dvojčkov. Zame je to zgolj še en dokaz več, kako majhen je ta svet in kako zelo so majhni ljudje, ki delijo pravico do svobode ter dejansko zelo podobni tistim, ki zaman čakajo nanjo.
Predsednik sveta, ki mu trenutno vsaka količkaj pozitivna novica, pa čeprav samo o smrti nekoga, ki je verjetno predstavljal zgolj še "blagovno znamko", očitno pride krvavo prav, je pohitel z izjavo, da je zdaj "pravici zadoščeno", vendar se mi le postavlja vprašanje: kaj si pravica pravzaprav lahko pomaga z vsemi temi mrliči? To, da ta večno goljufana starka, sodi z zavezanimi očmi, že dolgo vemo, nismo si pa mislili, da jih ima tako zelo zavezane, da potrebuje kar celih 10 let samo zato da se maščuje enemu samemu človeku in da mora v ta namen uničiti  dve državi ter pobiti skoraj milijon ljudi.
Če predsednik še ne ve, bi bilo pa prav, da mu kdo le pove, da pomeni milijon mrtvih, pa čeravno revnih in zanj brezimnih, še vsaj milijon žalostnih in jeznih družin, v katerih raste zelo veliko takšnih, ki so se, vsaj tako vneto pripravljeni maščevati Američanom, kot so oni vneto želeli kaznovati krivca za izgube in ponižanje, ki so jih doživeli tistega sončnega 11. septembra. Predsednik, ki pa verjetno ve, da se posledic požara v vasi, v kateri so vse strehe slamnate, ne da preprečiti zgolj tako, da tja napeljemo vodovod, ampak je le treba razmišljati kako bi strehe prekrili s čim boljšim od slame, najbrž ve tudi, da se globalnega terorizma ne bo dalo ustaviti zgolj z ubojem njegovega trenutno najbolj razvpitega predstavnika. Problem je seveda veliko bolj zgodovinsko pogojen in zapleten, da bi se ga dalo rešiti kar v stilu revolveraškega pogona na visoko divjad. Potrebno je dojeti in si slej ko prej tudi priznati, da gre v resnici za boleče in globoko zakoreninjene simptome razdejanja v katerem se je znašel svet tega časa, ko so si že vsi veliki, ki se tako radi ponujajo za njegove rešitelje, vanj temeljito obrisali krvave bajonete in blatne škornje. Preprosto je treba razumeti, da je velik del planeta z njegovim prebivalstvom vred, izrabljen in zlorabljen za koristi bogate manjšine. In seveda, da se ta večina temu primerno počuti tudi ogoljufano.
Predsednik prav gotovo ve, da se je bilo za obrt, kot jo je peljal Osama bin Laden, najprej potrebno izučiti in opremiti pri istih mojstrih, ki se zdaj tako vneto borijo proti njej. Zame osebno ta njegov terorizem tudi ne predstavlja invazije islama na ves ostali "svobodni" svet, kot se, posredno ali neposredno, namiguje skozi objektive profesionalnih manipulatorjev, ki jim zahod na vsak način želi verjeti. Zame je to prej punt zatrtih in izkoriščanih kmetov, ki dejansko nimajo pravice do zemlje svojih prednikov in njenih sadov. Dobrine tega planeta so pač razdeljene tako kot je razdeljena pravica, ki naj bi ji bilo tokrat vendarle zadoščeno. Torej obupno slabo in popolnoma ne-pravično.
Nenazadnje in resnici na ljubo, smrt bolnega, ostarelega in preganjanega terorista, v vojaškem smislu, za moje pojme, ni posebej bleščeč uspeh - v smislu boja proti svetovnemu terorizmu pa pravzaprav navaden fijasko. Bin Laden bi bil nedvomno veliko bolj zanimiv kot obtoženec, če bi ga le uspeli živega spraviti pred kakršnokoli sodišče, kakor zgolj kot genetski material in hrana za ribe.
Če bi ga pokazali svetu in primerno ozvočili, bi verjetno lahko povedal še marsikaj zelo, zelo zanimivega ali celo uporabnega. Morda bi rekel kaj o tem kako je na tem svetu res zadoščeno pravici, lahko pa, da bi si drznil koga še celo podučiti, na kakšen način bi se v tej umazani svetovni vojni, ki traja že veliko dlje od zadnjih deset let, morda dalo celo zmagati.
Res pa je, da bi potem katera ušesa bolela še bolj, kot takrat, ko je počilo nad Hudsonom.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)