Nocoj mi govori o cestah

Vsi bi radi živeli dobro. Seveda imamo vsak svoje želje, potrebe in hrepenenja, vendar je bistvena prav ta – boljše življenje. Vedno je bilo tako. Tega se mora zavedati vsak, ki bi rad kaj počel z ljudmi ali za njih. Dokler ljudje upajo na bolje so pripravljeni sodelovati in prav nič dlje. Če jim vzameš upanje, jim ubiješ voljo. Kjer ni volje, ni ljudi. Torej ni nič. Pripravljeni smo veliko in marsikaj potrpeti, vendar bi radi živeli dobro. Prav to je tudi tisto, kar nas je ohranilo in krepilo skozi veke. Ne ljubezen do zemlje, ideje, jezika, dela, ustvarjanja ali oblasti. Nič od tega. Ljudje so si vedno želeli boljšega življenja. To je tudi osnova vseh napredkov, bistvo stalnega razvoja, vojaških in vseh drugih osvajanj, celo bančnih obresti in stopenj rasti, ki jim priznavamo le pozitivno vrednost. Negativne kot da ni, je ne sme biti, nihče ne računa več nanjo. Govori se o višjih ali nižjih stopnjah rasti. Če gre slučajno le malo dol … ah nesreča, kriza od krize, jok in stok … Vedno le naprej, postajati smemo zgolj bogatejši, boljši in uspešnejši … kot stopnice v stolpu. Naokrog in gor, samo gor. Pa naj gre za nas ali vso družbo. Uspešnost države, gospodarstva, stanje osebne blaginje … vse mora rasti! Drugo nas niti ne zanima. Vsaj bolj ne, kot je nujno.

Govorili smo o cestah. Pravzaprav o neki cesti. Pa je prišel nekdo, v bistvu tujec, in rekel: "O cestah smo že vse preveč govorili. Saj sploh niso bistvene, drage so, grde, komplicirane in nevarne. Govoriti moramo predvsem o tem kako bi lahko bolje živeli. Ljudje hočemo bolje živeti. Če za to res rabimo ceste-, dobro, potem lahko tudi o cestah, sicer pa dajmo raje o boljšem življenju."

Dejansko gre za to kaj pričakujemo. Kaj sploh lahko dobimo od neke družbe, države, vlade, občine … tudi družine ali nas samih? Rečemo-, o. k. naj bo karkoli, le naravnano mora biti v pravo smer; takšno, da nam bo na koncu bolje kot na začetku.

O boljšem življenju je težko govoriti. Tam kjer nekdo vidi idilo in mir, se kdo drug morda duši v lastnem soku. Kar je za enega urejena družba, je drugemu malomeščanska ječa, ki mu preseda do kraja. Lažje je govoriti o cestah. Da se jih namreč kupiti. V bistvu je prav preprosto. Začneš s kupom denarja, ki ga potem menjaš za načrte, zemljo, stroje, kamenje in asfalt. In seveda dele človeških življenj. Nujno potrebuješ človeški čas. Brez časa namreč spet ni nič. Moramo si ga vzeti, vsaj za boljše življenje. Boljše življenje lahko naredimo le ljudje sami. Morda tudi tako, da zgradimo cesto. Morda tako, da se vozimo po njej in rečemo: "Glej, kako dobro se je voziti po tej cesti." Morda boljše živimo tudi ko sanjamo o cestah ali pojemo o njih …



Ceste vedno spremljajo naša prihajanja in odhajanja. V bistvu so le nekakšne, vendar tako drugačne od hiš. V hišah obstojamo in obstojimo, ko si pa zaželimo boljšega življenja, moramo na cesto …