¡No pasarán!

Za Slovensko zunanjo politiko je značilno, da bi bili rada v dobrih odnosih z vsem svetom. To je najbrž, glede na majhno nacionalno težo, povsem logično, vendar včasih žal nedosledno, glede na načelna stališča s katerimi se tako radi šopirimo in družbi s katero, vsaj načelno, prijateljujemo. Retorika s katero se pojavljamo v mednarodni javnosti je približno takšna, kot je bila v jugoslovanskih časih, ko je legendarni Budimir Lončar svetu prodajal naša "neuvrščena" stališča. Jugoslavija se nam je zdela takrat zunanje-politično superiorna, vzbujali so nam občutek, da ima naše mnenje neko mednarodno težo. Seveda so nam v resnici verjetno vsi le strahoma prikimavali in se nam umikali kot kakšnemu pijanemu nasilnežu. Zgodovina je namreč Evropo in svet naučila, da iz Balkana pridejo v glavnem samo težave, zato so nam raje dali prav, kot da bi se prepirali z nami. Zanimivo, da diktatorji po določenem (okrog 20 let?) času na oblasti, začutijo potrebo po tem, da bi začeli soliti pamet še ostalemu svetu in se mu ponujati za zveličarja. Resnični interesi so običajno seveda dosti bolj pritlehni, vendar se je to dogajalo tako Titu kot Gadafiju, pa še marsikomu drugemu …
Trenutno so časi drugačni. Nekdanje velesile imajo dovolj dela z reševanjem lastnih težav in svet postaja vse bolj podoben ulici v kateri moraš, hočeš ali nočeš, živeti s svojimi sosedi in skupnimi uličnimi problemi. Vsekakor so floskule o političnem dialogu z globalnimi gangsterji tipa Gadafi, zastarele in namenjene kvečjemu lastni javnosti. Danes se tudi mednarodne zadeve najprej vodijo operativno in šele nato načelno. Načelno se je politiziralo v časih hladne vojne, ko se je vedelo kdo so šefi ni se pa točno vedelo, kaj bi radi, danes se sicer ne ve več natančno kdo šefuje, ve pa se, da vsi skupaj potrebujemo red in mir v svetu. Za tega se moramo pa vsaj malce čutiti odgovorne tudi mi.
Seveda je jasno, da ni pravične vojne, neizprosno dejstvo pa je da vojne še vedno so in če se naši "prijatelji" končno odločijo, da bodo pospešili stvari v smeri varovanja prebivalstva neke države pred lastnimi pokvarjenci, potem pač ne kaže drugega kot pohvaliti odločitev in ponuditi vso podporo. Pri nas je očitno tudi to lahko problem, čeprav na drugi strani zvesto sodelujemo na nekaterih drugih koncih sveta, kjer prav tako nimamo kaj iskati.
Je čas za mir in je čas za akcijo. Zdaj je očitno v Libiji čas za akcijo, le da smo mi pod mamino kiklo.
Zanimivo bi bilo slišati mnenje komandanta Franca Rozmana Staneta, ki naj bi se ga spominjali ob 20-ti obletnici slovenske države in ki je bil, med drugim, tudi španski borec. Če kdo ne ve kaj je bilo to, naj mu razložim, da so bili španski borci tisti, ki so se vmešali v špansko državljansko vojno.
To je bilo pa seveda nekaj povsem drugega kot zdaj Libija … tu namreč ni komunistov …