četrtek, 24. marec 2011

Nevedne učiti ali drugo duhovno delo usmiljenja

Nevednosti sta dveh vrst: nehotena in hotena. Razlika je bistvena.
Za nehoteno si nismo krivi, ker je pač del naše narave. Podvrženi smo ji. Imamo jo v genih in sestavlja naše osebno okolje.
V bistvu smo bili spočeti, rojeni in odrasli v nevednosti.
Šele ko se jo trudimo premagati postanemo prištevni in odgovorni. Prištevnosti in odgovornosti se je treba učiti. Rodiš se neveden, torej tudi neprišteven in neodgovoren.
Ko odrasteš, se tega znebiš. Če se …?
Pri učenju ti morajo pomagati drugi. Sam se ne moreš učiti. Morajo ti dati zgled ali vsaj razložiti. Če tega ne storijo, ne moreš spoznati in ostaneš neveden.
Tudi če se sam ne trudiš, ostaneš neveden. Vendar je takšna nevednost hotena in si zanjo odgovoren.

Vsaka nevednost je slaba in človeka lahko zapelje v zmotne sodbe.
Zmotne sodbe so greh in velika nevarnost. Za vse.
Če je nevednost hotena prihaja iz zakrknjenega srca in vodi v smrtni greh.
To so lahko hude reči.
Zdaj to veš in poduči še druge.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)