torek, 22. februar 2011

Moamer, marela najbrž ne bo dovolj …



Polkovniku ne dajo miru. Sploh zanimivo, da je vsa ta leta kar ostal polkovnik. Njegov pokojni prijatelj Josip Broz je, na primer, v veliko krajšem času naredil bleščečo vojaško kariero in si priboril celo čin maršala. Res, da Joža in Moamer najbrž nista namakala piškotov v kamelje mleko, pod istim šotorom, vendar bi se slavni Libijec že lahko priučil tudi nekaterih svetovljanskih manir. Ena takšnih je tudi, da je treba znati zavohati, kdaj je pravi čas za odhod. Tega pa Moamer očitno ne zmore. Danes hoče vladati še točno tako, kot je pred 40-imi leti.
Zanimivo je tudi, kako dolgoletna oblast naredi človeka neobčutljivega. Pa naj si bo Tunizijec, Egipčan ali pa Libijec, verjetno pa bi to veljalo tudi za ljubljenega Zagorca, če ga ne bi življenje pač zapustilo prej kot ljudstvo.
Še bolj zanimive se mi zdijo reakcije "zahoda", ki ob krvavih dogodkih, tako nervozno mezni in se kremži, kot dojenček s polno plenico, namesto, da bi Gadafiju pokazal srednji prst in pohvalil pogum ljudstva, ki umira na ulicah svojih mest, ker bi se pač rado znebilo večne in absolutne diktature starega terorista.
Pa saj ni treba nič razlagati, vse mi je jasno … stari trgovec je pač cingljal s cekini in obljubami ter evropskim in ameriškim političnim pol-amaterjem pravi trenutek znal ponuditi točno tisto, kar so tako želeli slišati …
Mogoče bi pa mi, ki smo odprtega srca za naše prijatelje, ponudili zatočišče tudi Moamerju in mu postavili en lep šotor. Zraven pa še enega za guantanamce, pa še štalco za kamele …
As-Salamu Alaykum.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)