sreda, 29. oktober 2014

Dan žalitve, žal!


Dan reformacije, z vsem dolžnim spoštovanjem do evangeličanov - naših bratov v Kristusu, njihovega začetnika Luthra, in seveda vseh imenitnih Slovencev, Trubarja, Dalmatina in Bohoriča, kot  tudi prve, druge in vseh naslednjih slovenskih knjig, je, za moje pojme, v isti sapi tudi dan žalitve katoličanov. In to iz enega in edinega razloga. Ker se pač imenuje Dan reformacije in ne, na primer "Dan slovenske knjige".
Reformacija je bilo versko, kulturno in politično gibanje 16. stoletja, katerega cilj je bila preureditev rimskokatoliške Cerkve in pika. Nič več kot to. Gibanje ni izkazovalo nobene narodno-buditeljske, proti-fevdalne ali socialne ambicije, vsaj na območju sedanje Slovenije ne. Nasprotno, v osnovi je šlo zgolj za verski upor, javni poziv “pravoverne” cerkvene ločine vernikom k večji gorečnosti, Cerkvi pa evangeljski disciplini.  
Ker pa so si akterji, med ostalimi reformnimi cilji zadali tudi vsaj enega nesporno pozitivnega, in sicer, da naj vsak vernik bere Sveto pismo v svojem jeziku, je tudi pleme Slovencev prišlo do svoje prve tiskane knjige. Mogoče ni neumestno vprašanje, koliko Slovenci, 431 let po izidu prvega prevoda, dejansko sploh beremo Sveto pismo, kar je bil vsekakor to primarni cilj reformatorjev.  
Menim, da se Slovencem takrat ni sanjalo, da bi takratno dogajanje lahko kdaj predstavljalo razlog za praznik, prav gotovo pa ne zanikam, da je tega vredno, vendar, še enkrat, zgolj kot spomin na prvo tiskano knjigo v domačem jeziku in nič drugega.
Samo obdobje reformacije se na območju sedanje Slovenije ni odlikovalo z ničemer, kar bi bilo količkaj vredno veličastnega narodovega spomina, še manj praznika. V končnici je prineslo zgolj oster verski razkol in, glede na to, da so bili reformatorji iz teh krajev izgnani, tudi sovraštvo, ki se z nekaterimi mutacijami, razvojno nadaljuje še danes. Drugače si namreč tako iskrene in prirojene nestrpnosti do rimskokatoliške Cerkve pri nas, ne morem razlagati. Dogajanje je grobo in, najbrž ponesrečeno ponesrečeno primerljivo kvečjemu s komunistično revolucijo 400 let kasneje, ki je pa za razliko od reformacije "uspela" in še danes nekaterim predstavlja trajen vir neizčrpnega navdiha in nostalgije.
To, da je do praznika, s tem ponesrečenim in provokativnim imenom, ki ga menda na svetu praznuje samo še Čile in nekaj nemških dežel, l. 1992, sploh prišlo, je verjetno zasluga poosamosvojitvenih političnih razmerij in predvsem vpliva takratnega podpredsednika Vlade RS, g. Viktorja Žaklja. 
In zakaj bi se potemtakem katoličani smeli na ta dan počutiti užaljene?
Iz dveh preprostih razlogov. Najprej zato, ker se praznik imenuje z imenom, ki je pri nas predstavljeno in tudi še vedno razumljeno kot simbol upora proti katoliški Cerkvi, torej navideznega boja za svobodo, čeprav niti slučajno ni to, in nadalje zato ker se navedene in nedvomno izjemne reformatorje, ki so, razen nesrečnega Dalmatina, ušli iz teh krajev, zdaj kuje v zvezde, kljub temu, da od njihovega dela v Sloveniji, resnici na ljubo, ni ostalo praktično nič, niti na verskem niti na jezikovnem področju. Reformacija v Sloveniji preprosto ni uspela, ponekod drugje je, pri nas pa ne. Po drugi strani pa se, če gre beseda o obstoju in razvoju slovenskega jezika in narodove zavesti, se, na primer in za primerjavo, javno še vedno raje ne omenja pomena blaženega škofa Slomška, da o mnogih drugih slovenskih zavednih duhovnikih književnikih in narodnih buditeljih niti ne govorimo.
Spoštovani, razumeti je treba nekaj, Slovenstvo se tukaj gotovo ni obdržalo in razvijalo zaradi reformacije niti zaradi par sto dragih in kasneje prepovedanih ali zaplenjenih knjig. Reformatorji so na takšno narodovo stanje takrat že naleteli ter ga na nek način zgolj dokumentirali in ohranili v spomin. Zastavili so smer razvoja pisane slovenske besede, vendar je po nepismenih generacijah, Slovenstvo tukaj in še vedno živo predvsem zaradi preprostih, nereformiranih ljudi, ki so ostali in materin jezik tako ljubeče ter vztrajno govorili in molili, da so ga, kljub vsemu nasprotovanju, obdržali, čeprav spoštovanih reformatorjev, ki so jih nekoč taisti ljudje pomagali pregnati, že dolgo ni več med njimi.  

17 komentarjev:

  1. To in tako lahko napiše samo akulturen človek. Lahko pa da je napisal zato, da bi videl, koliko ljudi je nasprotnega mnenja? Mogoče, a bi jaz takoj izstopil iz katolištva, da ne bi bil skupaj z analfabetom in prepirljivcem. Tako kot Kaše razmišljajo bojeviti katoliki ali kot jim pravijo katolibani, ker so takšni vedno bili: grabežljivi in ubijalski, kar nima s ljubeznijo, dobroto in Bogom nobene zveze! Ravnajo pač kot odpadniki od krščanstva…Res pa je, da je mnogo katoliških piscev in župnikov diametralno nasprotno govorilo o reformaciji in knjigi, ki je prišla med ljudi, saj katoliki niso pustili brati svetega pisma. A o tem tu ne bi razglabljal. Tako pisanje je šolska lekcija proti ekumenizmu! Bo pa žaljivo za vse ljudi, če ne bo noben katoliški teolog ali škof povzdignil glasu proti analfabetu Robertu Kašetu!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovani gospod Jeremija.
      Zahvaljujem se Vam za komentar, ki mi je všeč, predvsem zato, ker predvidevam, da je iskren.
      Žal pa iz njega razberem predvsem in skoraj samo to, da Vam gre katolištvo na živce, nič pa niste napisali takšnega, da bi lahko podvomil v svoje prepričanje, da je Dan reformacije zgrešen in za katoliške, mislim pa da za vse krščanske vernike, žaljiv.
      Tisti, ki so si ta praznik, ki mimogrede tudi za evangeličane nima nobenega verskega pomena, izmislili, so zlorabili 500 let star verski razkol in to zgolj z namenom, da bi opravičili in fiksirali spomenik nasprotovanju katolištva na Slovenskem.
      Če bi želeli s praznikom počastiti prispevek protestantov k slovenski pismenosti, ne vem zakaj se mora praznik imenovati tako kot se. In zakaj samo protestanti, ki so tukaj delovali dobrih 50 let? Kaj pa ostalih 450 let slovenskega tiska?
      In še nzadnje, gospod Jeremija, v mojem besedilu ne morete najti ene žaljive ali nestrpne besede na račun vere, katerekoli. Pravzaprav v njem ni sploh nič o veri, tako kot žal jaz ne najdem nič zase v tem prazniku, ne o veri in ne o kulturi.
      Na takšen način bi lahko uvedli tudi praznik "dan komunizma", s katerim bi dejansko hoteli počastiti spomin zgolj na npr. Lovra Kuharja ...

      Izbriši
    2. Hecno, gospod Kaše! Saj bi vam verjel, a vaše pisanje je klanje v svilo zavito, pač v svilo zavito, ne tako kot takrat, ko je živel Primož: zaradi takih kot ste vi, je moral bežati iz domovine!!. Če ste poslušali protestante v teh dneh, pač ne morete čvekati, da jim ta praznik nič ne pomeni, da ne govorim o drugih ljudeh, ki jim ta praznik veliko pomeni, tudi razgledanim katoličanom. S takšnimi ljudmi kot ste vi, ki z besedo koljete in napadate, pač težko govorimo, ker takšno ravnanje sploh ni ekumensko. Na žalost je ekumenizem nadaljevanje klanja, ki je bilo v času Primoža Trubarja. In žal vi spadate med te klavce, kajti doslej še nisem slišal, da bi bilo komu v ekumenskem duhu od katolikov žal, da so katoliki tako klavrno in ubijalsko ravnali s svojimi sodržavljani (no, države takrat ni bilo, ampak s SOBRATI v Jezusu Kristusu). Namesto obžalovanja, dobivamo pač takšne ponovne besedne napade, kot jih delate vi. Žalostno, da se vključujete v klavce!

      Izbriši
    3. Spoštovani gospod Jeremija,
      iz meni povsem neznanih razlogov omenjate klanje in klavce v zvezi z takratnim dogajanjem in z mano , kar si ne morem razlagati drugače, kot da me hočete žaliti.
      Očitno ne morete ali nočete razumeti, da sploh ne govorim o protestantih ampak o institucionalni zlorabi in potvarjanju zgodovinskih dejstev za potrebe reformacije aktualnega protikatolištva.
      Če lahko svoja namigovanja o klanju, ki sem ji poslušal tudi sinoči na tisti slaboumni proslavi v NG, podprete s kakšnim zgodovinskim virom, potem prosim da to storite, sicer pa nehajte uporabljati ta komunistični besednjak. Kolikor sem jaz uspel najti podatke, je bilo v vsem tako zelo krutem času protireformacije na ozemlju Slovenije izgnanih nekaj deset predikantov in nekaj sto drugih oseb, ki niso hotele priseči katolištvu, zažganih pa naj bi bilo okrog 2000 knjig. Nobenih podatkov pa ni o morebitnih žrtvah.

      Izbriši
    4. Ne gre za nobeno žaljenje, ampak za postavljanje na pravo mesto. Tudi Vi niste ničesar citirali in ne pokazali z dejstvi, kar trdite. Če že v naslovu napišete Dan žalitve, žal, je to priprava za klanje. Da uporabljam take besede, je to zato, ker s takšnim načinom to želite doseči. In ravno vi žalite nas, ker je resnica povsem obrnjena kot vi trdite. Spremeniti se boste morali Vi, ker mnogo "dobrih" katolikov soglaša z dnevom reformacije in je povsem prav, da ga imamo. Tudi zato, da Vam pokažemo, da ste žaljivi Vi, ker prav Vi govorite in želite klanje... Bog pomagaj...

      Izbriši
    5. Spoštovani gospod Jeremija, mislim, da ste precej protikatoliško nastrojeni in imam občutek, da tudi verni niste. Ker uporabljate besedico "mi", pa mi razkrijte kateri veroizpovedi se prištevate.
      Moj vir je Zgodovina Slovencev, dr. Boga Grafenauerja.
      Pa Vaš?

      Izbriši
    6. Bom takole sklenil, ker se Kašetu ne da dopovedati nič(esar): Načelno in dejansko je mogoče biti dober človek, a ne biti kristjan, ne more biti pa dober kristjan, kdor ni dober človek (Janez Janžekovič). In ker je kaše po grafenauersko pisal neresnico in napadal dobre ljudi, ne more biti niti dober katolik, ker ni dober človek. Sapienti sat.

      Izbriši
  2. Bi bilo prav, da spoznate le to da odtalih 450 let ne bi obdtajalo brez tistih 50, ki jih dobesedno zaničujete!

    In ravno predvečer praznika si izberete za svoj trenutek! Zato, ne govorite o etiki, tudi vaše opravićilo ne more zaleči! S tem kar ste na ta datum naredili, boste tudi vi šli v zgodovinski spomin naroda, kajti, da se enih lahko narod veseli, se mora drugih sramovati. Zato hvala, pa čeprav za takšno sramoto!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovani Amsel, hvala za komentar.
      Takoj moram protestirati proti Vaši navedbi, da nekoga zaničujem. Predvidevam, da ste s tem mislili na reformatorje, torej protestante in posledično naše brate v Kristusu, evangeličane.
      To Vam zamerim. Nikakor in nikogar nisem in ne bom zaničeval, še posebej ne vernikov. Katerihkoli.
      Moj namen je zgolj pokazati na serijo zgodovinskih polresnic in tudi zlonamerne izkrivljenosti, ki izrablja in prav s tem praznikom v sedanjem času, povsem po nepotrebnem, legalizira delovanje reformatorjev za zahrbtno obračunavanje s katoliško cerkvijo. In to, zgolj v Sloveniji, tega drugje ni, razen morda na S. Irskem, vendar gre tam za povsem druge stvari. Takšen način proslavljanja nekega verskega razkola, ki se je pojavil znotraj katoliške cerkve, je naš izum, čigav točno, se je na sinočnji proslavi v Novi Gorici krasno videlo. Samo prvo vrsto si je bilo treba ogledati in vsakemu je lahko jasno, da smo tako daleč od blagega spomina na zasluge tistih vrlih in predvsem globoko vernih mož, kot smo očitno daleč od resničnega razumevanja takraznih razmer in dogajanja. Pa ni tako težko, le malo natančnejše življenjepise naših reformatorjev, npr. Jurija Dalmatina je potrebno prebrati in se hitro da spoznati, da zadeve še zdaleč niso tako črno bele, kot bi kdo rad in da morda tudi protireformacija ni bila grozljiva cerkvena gonja proti reformatorjem ampak civilna vzpostavitev reda, ki je bil ogrožen z nasprotovanjem tradicionalno vernega ljudstva proti vsiljivosti nove, gosposke cerkve.
      Kakorkoli, nikomur nočem kratiti veselja ob praznovanju tega dneva, vendar mu ga žal tudi ne bom dajal. Državni praznik mora biti nekaj, kar je sporočilno tako pozitvno, da je nesporno za vse in dan reformacije to pač ni.

      Izbriši
  3. Gospod Kaše, tale sestavek posvečam samo Vam:

    http://reformsi.blogspot.com/2014/10/kasa-iz-dneva-reformacije.html

    Lep reformacijski pozdrav ob dnevu reformacije, z željo, da bi se še naprej reformirali!

    OdgovoriIzbriši
  4. Spoštovani gospod Dizma, prav lepa hvala za komentar, ki mi je všeč in ga sprejemam kot reformacijsko darilo.
    Všeč mi je predvsem zato, ker me je spomnil na takšen čas pred štirimi leti, in ko sem prebral najina takratna prispevka, ugotavljam, da sva si v bistvu že takrat povedala skoraj vse tisto, kar bi si lahko zdaj spet. V čast si štejem tudi, da ste opazili moj napredek pri poznavanju protestantizma 16. st., seveda predpostavljam, da ste iskreni. Žal pa moram pripomniti, da tega napredka pri vsem besedju, potrošenem na sinočnji proslavi, nisem opazil. Proslava se dejansko izrablja za "kao" nastavljanje ogledala slovenskim katoličanom in to s strani tistih, ki bi imeli zadnji pravico do tega.
    Dobro veste kaj me moti.
    Moti me vpletanje politike in državnih simbolov, kar državni praznik dejansko je, na versko področje, kar pa reformacija dejansko je, priznali to ali pa ne.
    Reformacija ni bila slovensko gibanje in reformatorji so delovali po navodilih svojih nemških voditeljev ali mecenov.
    Njihov prispevek k slovenski pismenosti je nesporen in izjemen, vendar dobro veste tudi čemu je bil namenjen. Prav gotovo ne slovenskemu narodnemu prebujanju. Če bi to takrat kdo omenil tisti gospodi, ki je reformatorje podpirala, bi se njihova zgodba verjetno končala še preden bi se začela. Če je namreč gospoda takrat, razen Turkov, koga res sovražila, so bili to puntarji in prav to dejansko slavijo tisti, ki so izumili ta praznik. Punt.
    Spoštovani gospod Dizma, vem, da se boste zgražali nad mojo naslednjo trditvijo, vendar jo bom vseeno izrekel; po mojem mnenju, je bil glavni vzrok protireformacije na območju sedanje Slovenije predvsem naraščanje nspetosti med tradicionalnim katoliškim ljudstvom in novo vero nemške gospode. Protireformacija je bila dejansko civilno-varnostni ukrep za pomiritev strasti in ne kakšna posebna cerkvena intervenca.
    Ne glede na to pa morate priznati, da gre za odmaknjene in tako drugačne čase, da je pri tem iskanje kakšnih drugih vsebin, kot so nesporni začetki slovenskega knjižnega jezika, nesmiselno in predvsem zgodovinsko sporno. Zlasti z stališča države.
    Tudi od tistih 20.000 knjig, so imeli Slovenci ob koncu 16. st., bore malo, pa še tisto kar je ostalo, je bilo prepovedano. In vendar, glej čudo, slovenski jezik je živel naprej in se celo razvijal. In iskreno upam, da bo tako vnaprej.
    Hvala za lepe želje, ki jih vračam in tudi Vam in vsem Vašim želim lep praznik.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Samo obdobje reformacije se na območju sedanje Slovenije ni odlikovalo z ničemer, kar bi bilo količkaj vredno veličastnega narodovega spomina, še manj praznika!

      To je iz vašega zapisa! Torej trdite, ni nastanek reformacije in uveljavitev slovenščine ohranila Slovencev v Prekmurju?
      Ne bom polemiziral z vami, predvsem sem poudaril to, da se takšnih pamfletnih stvari, pa naj so še tako pomazane z medom, PREPROSTO NE PIŠE!

      Izbriši
    2. Spoštovani Amsel,
      točno takšno je moje mnenje, kot ste zapisali.
      Reformacija ni bila ključna za ohranitev Slovence ne v Prekmurju in ne kje drugje.
      Slovenski jezik se ohranja zato, ker se v njem sporazumeva dovolj ljudi, ki vztrajajo pri njem. Slovenščina je bila jezik preprostih ljudi, protestantizem pa vera nemške elite. To je tudi glavni razlog, da so se protestanti "spustili" v slovenščino. Prebivalstvu so želeli približati svoj nauk, vendar to ni bili dovolj. Protestantizem se je prijel šele po sprejetju načela "čigar oblast, tega vera" in zato so Prekmurci protestanti-, ker so bili pod takšno vladavino.

      Izbriši
  5. G. Kaše, najprej vam moram povedati, da si proslave nisem ogledal, ker me politični in politikantski govori ne zanimajo. Ko že govoriva o nemški gospodi, ne vem, če se je le-ta pri nas res počutila tako nemško. V tem primeru taista gospoda ne bi podpirala knjižnih projektov slovenskih reformatorjev. Zdi se mi, da ste se ujeli v zlajnani in zlorabljeni stereotip o našem ubogem proletarskem ljudstvu in tuji gospodi, ki kar malo preveč spominja na temu sorodne aktualne pomisleke raznih "demokratičnih socialistov" in sorodnih "nacionalinteresnikov" v zvezi s tujim kapitalom.

    Lep pozdrav!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovani gospod Dizma,
      malce sem razočaran, ker sem upal, da je bila proslava vsaj nekomu všeč. Meni ni bila iz načelnih pa tudi povsem vsebinskih razlogov, zdržal se pa do kakšne tretjine. Obupal sem, ko so nastopajoči v dramatičnem tonu povedali, da so bili tisoči reformatorjev poklani, zažgani ter izgnani iz Slovenije. O takšnih krutosti seveda ne vem nič, vem pa da takrat Slovenije še ni bilo, vendar to verjetno itak nikogar ne zanima, glavno da tisto o klanju učinkuje.
      Glede gospode, sem pa mnenja, da je bila ta protestantska že pred začetkom delovanja slovenskih reformatorjev in da je dejansko prav ta gospoda spodbujala šolanje naših fantov z razlogom širjenja nove vere med Slovenci. Šlo je torej za projekt, ki se je pa verjetno ustavil, ker se je katoliška stran tudi organizirala in ker je zadeva postala tako konflikna, da je civilna oblast preprosto morala reagirati in glede na izkušnje iz drugih dežel, so se odločili za zatrtje.
      To je pač zgodba neke ambicije, ki ni uspela in kar imamo od nje je tisto, kar je vredno spomina.

      Izbriši
  6. Ni kaj dodati! Vi Kaše bi lahko stokrat gledali omizje z evangeličanskim škofom, voditeljico in gostoma!

    Nič ne bi razumeli, popolnoma nič. In sedaj pomislite le eno, kaj storiti z vami?

    OdgovoriIzbriši
  7. Spoštovana Jeremija in Amsel,
    iz območja komentiranja in debate sta se preselila na območje žaljenja in osebnega obračunavanja.
    Zahvaljujem se Vama za sodelovanje in Bog vseh nas naj Vaju blagoslavlja.

    OdgovoriIzbriši

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)