Zadnje odmevno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije predstavlja neke vrste … sicer ne vem točno kaj, lahko bi bilo pa sociološko-politološki-andragoški fenomen, morda kot raziskovalno gradivo z nesporno znanstveno vrednostjo, na osnovi katerega se da testirati povečanje stopnje razklanosti in slabega razpoloženja slovenske družbe. Dejstvo je, da je po objavi tega poročila postala tudi povsem nedolžna medčloveška komunikacija potencialni problem, če beseda slučajno nanese na politično situacijo v državi. Preprosto povedano-, dobro moraš premisliti kaj boš rekel, pa čeprav se pogovarjaš s sosedi, znanci ali celo sorodniki katerih mnenja sicer poznaš. Ljudje so zmedeni, razdraženi in njihove reakcije na izrečene ocene nepredvidljive.
S tem v zvezi, se mi postavlja splošno vprašanje, in sicer, kako je mogoče, da nek državni organ, s precej omejenimi pooblastili glede preiskovanja, javno in lahkotno razglasi najvišje politične funkcionarje za nepridiprave, ker so pač nekaj zanemarili, spregledali ali preprosto še niso uspeli razložiti. Ve se, da je v svetu politike razkritje nečednosti enako javni obsodbi in javna obsodba enaka izgubi političnega ugleda. Politični ugled pa je pogonsko sredstvo, ki v politiki sploh kaj velja. Če ga nimaš, potem tudi politik nisi ampak kvečjemu neki nergač. Sicer pa te scenarije že nekako kar poznamo, tako se je, na primer delalo in se še dela v totalitarizmih; nekdo je najprej razglašen za nekoga, ki ne upošteva sistema, s tem postane družbeno nevaren in škodljiv, sledi odstranitev s funkcij in običajno še osebna diskreditacija. In to je politična smrt-, in to je očitno tudi Slovenija danes. Vsaj do neke mere.
Čudi me dejstvo, da sumi in nepravilnosti, ki se v primeru Janše vlečejo že vsaj osem let, na 20 let aktivne politične vloge, še vedno niso postali predmet kriminalistične preiskave, kaj šele pridobili obliko dokaznega gradiva, ki bi končno prineslo nek sodni epilog. Ne verjamem, da bi bila ta preiskava lahko tako zelo zapletena, kot, na primer, v primeru Patrie. Če uspejo Klemenčičevi "specialci" izbrskati vse te povezave, potem bi NPU-jevci verjetno naredili to še temeljiteje in bolj profesionalno.
Najbolj zanimivo pa je, vsaj zame, da se je tako vseprisotni in vsevidni "veliki brat", v osebi Komisije, ravno zdaj, z novim letom, odločil za izdajo tega poročila, čeprav je minilo že skoraj leto dni od nastanka zadnjih dejstev, ki so datirana v njem. Morda pa to le ni zgolj naključje, kot morda ni naključno niti "pospešeno" delovanje Komisije, ki verjetno zaradi velepomembnosti svojih razkritij, nekako kar ni zmogla prepričljivo upoštevati določil 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki je dejansko njen krovni zakon in kjer je navedeno:
(7) Kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku sedmih delovnih dni izjasni o navedbah v ugotovitvah. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku ne izjasni, to ni ovira za izdajo ugotovitev komisije. Če komisija na podlagi mnenja pristojnega organa oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje.
(8) Komisija načelna mnenja in ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način. Če bi javna objava ugotovitev komisije ogrozila interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, se komisija o terminu in vsebini javne objave predhodno posvetuje s pristojnim organom.
(9) Kadar se ugotovitve nanašajo na funkcionarja, uradnika na položaju, javnega uslužbenca ali poslovodno osebo, komisija ugotovitve pošlje predstojniku organa oziroma organu, ki je pristojen za neposredno izvajanje nadzora nad delovanjem obravnavane osebe ali za njeno imenovanje in razrešitev. Ta mora v roku 30 dni oceniti škodljive posledice za ugled funkcije oziroma položaja ter ugled organa oziroma subjekta, v katerem obravnavana oseba deluje, uvesti nadzorne in disciplinske postopke in sprejeti ustrezne ukrepe skladno z zakonom, kodeksi ravnanja in načrtom integritete. O izvedenih ukrepih obvesti komisijo.
(10) Ne glede na prejšnji odstavek komisija v primeru, ko je ugotovljeno hujše koruptivno ravnanje funkcionarja, uradnika na položaju ali poslovodne osebe, pošlje organu, ki je pristojen za imenovanje in razrešitev obravnavanega posameznika predlog za razrešitev in o tem obvesti javnost. Pristojni organ se je o predlogu komisije za razrešitev dolžan izreči v roku 30 dni.
To poročilo je, za moje pojme, vse kaj drugega kot načelno mnenje, osebni podatki v njem so avtomatsko postali javno dobro in zavezanci ga menda sploh niso dobili v predhodni pregled, da 30-dnevni rok za mnenje predstojnika niti ne omenjamo. Po izjavi predsednika Komisije so namreč nekaj ur pred objavo o tem seznanili predsednika republike in državnega zbora, pri čemer očitno nihče ni niti čakal na njun odgovor. O uskladitvi aktivnosti v smislu varovanja morebitnega predkazenskega postopka pa sploh še ni nihče nič povedal, razen, da poročilo en dan po objavi še ni bilo posredovano organom pregona. Upam, da je do sedaj že bilo. Tožnika v tem primeru torej ne zanima odgovor toženega niti morebitne škodljive posledice za "resne" postopke, ki takšnim obtožbam morajo slediti, ker je očitno tako zelo prepričan v svoj prav ali pa morda v časovni stiski.
Skratka, menim, da je način dela Komisije za preprečevanje korupcije neustaven, zlasti v elementih varstva človekovih pravic. Sicer nihče ne more in tudi ne namerava odrekati državnemu organu pravico in dolžnost zagotavljanja pravnega reda, po drugi strani pa se morajo prav ti organi, ki dejansko sestavljajo ustroj države, še posebej natančno držati zakonskih omejitev in paziti, da ostanejo v okviru svojih pristojnosti, zlasti pri vprašanju osebnih pravic in integritete posameznikov ter vplivu javnega obelodanjanja svojih izsledkov na delovanje države, ki jo gradijo.
Prepričan sem, da je šla Komisija, v tem primeru, preko razumnih in zakonskih meja in po nepotrebnem ali pa (upam da vendarle ne) namenoma izzvala politično krizo, ki nekaterim očitno bolj ustreza kot drugim, in to z objavo, ki v bistvu ne prinaša skoraj nič takšnega, česar ne bi vsaj približno že nekje slišali. Takšna dejstva in sumi so se pojavljali v medijih že pred predčasnimi volitvami 2011, pa tudi že prej.
In tudi če je vse res, to še vedno, zlasti glede na časovno odmaknjenost in nepojasnjenost okoliščin, še posebej pa glede na nezmožnost obrambe, ne opravičuje zahtev za takojšnje odstope nosilcev javnih funkcij, ampak kvečjemu terja uvedbo kriminalistične preiskave in morebitno pravnomočno obsodbo. Komisija preprosto ni organ, ki bi si lahko dovolila spreminjanje političnega profila državne oblasti zaradi suma resne kriminalnosti, brez da svoje prej povesta tudi policija in sodišče. Komisija ni nad volitvami, ki edine legitimno spreminjajo politično podobo družbe, komisija je kvečjemu organ ugotavljanja nepravilnosti. Janez Janša je, vsaj za moje pojme, preveč naredil in tudi tvegal za to državo, da bi ga zdaj kar odvrli v smeti, ker bo to za koga morda predstavljalo višek kariernih prizadevanj. To bi bila res čisto prelahka zmaga za nekatere.
Komisija za preprečevanje korupcije verjetno dela potrebno in pogumno delo za to državo, vendar je to še vedno zgolj neke vrste politični organ, ki ga vodijo, od politike imenovani funkcionarji in ki svoje poslanstvo, za moj okus, trenutno opravlja zdaleč preveč senzacionalistično in razdiralno, da bi bil učinek njenih, verjetno pozitivnih prizadevanj kaj vrednejši od pisanja časopisov.Korupcija je kriminalno početje in resnično se sprašujem kakšen je sploh smisel nekega organa, ki počne isto kot nek drug organ, le da so njegovi izsledki zgolj prosti spisi, ki služijo pretežno vznemirjanju javnosti in političnim obračunom.
Ali pa je ravno to tisto?
Ni komentarjev:
Objavite komentar